Kako otroka pripravimo na šolo?

Kot so nam še povedali na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, bo od tega, čeprav postopki vpisa še potekajo, približno 22 tisoč prvošolčkov. In kako njih in preostale, ki bodo šolanje nadaljevali, čim bolj uspešno pripravimo na nove šolske dni?

Čeprav je vsak posameznik individuum zase in se vsak drugače odziva v stresnih situacijah, pa je vendarle za prvošolčke začetek šolanja nekaj povsem novega, ko po besedah Andreja Omulca, mag. zakonskih in družinskih študij, spoznavajo nova socialna, tudi moralna pravila ter postopno razvijajo spoznavne in socialne zmožnosti. Ta prehod je po njegovih besedah tako za otroke kot njihove starše lahko še posebej stresen.

Prvošolčki bodo zakorakali v neznano okolje s številnimi neznanimi obrazi ter novimi pravili in obveznostmi. "Pravzaprav vsak življenjski prehod (tudi pozneje od dijakov in na začetku študija od študentov) zahteva prilagajanje spremembam, ki v otroku, mladostniku ali študentu izzovejo stres."

O šolskih izkušnjah se je treba pogovarjati z njimi Zato je pomembno, da zlasti prvošolčke pripravimo na ta mejnik, se z njim o šoli že prej pogovarjamo ter jim šolanje predstavimo kot nekaj lepega in vznemirljivega, kjer bodo spoznavali in se učili o mnogo zanimivih stvareh. "Tudi sicer naj se starši o občutkih otroka v šoli z njim veliko pogovarjajo, saj mu tako odvzamejo veliko stiske."

Po besedah našega sogovornika je tako ob takih življenjskih prehodih kakor tudi drugih stresnih situacijah, ki se dogajajo med šolskim letom, pomembno, da starš otroka čuti in jemlje resno. S tolažbo starši otrokovo stisko ovrednotijo in z ustrezno starševsko pomočjo otrok spoznava, da je njegovo vznemirjenje obvladljivo. In sčasoma bo tovrstna čutenja predelal samostojno. "Otroci, ki nimajo tovrstne podpore in izkušenj, v življenju najverjetneje ne bodo nič manj uspešni, se bodo pa pri določenih izzivih veliko bolj čustveno naprezali in se težje z njimi spopadali."

"Otrok želi čutiti, da smo tam, ko nas potrebuje" Otrok potrebuje oporo in občutek varnosti. "Otrok želi čutiti, da smo tam, ko nas potrebuje, da je pomemben, cenjen in ljubljen. Prav tako potrebuje ustrezen vsakodnevni ritem življenja, neko stalnico, ki mu daje občutek varnosti, gotovosti in urejenosti, zato je dobro postavljati jasna merila in meje, tudi časovne meje pri učenju, ki so prilagojene otroku in njegovi starosti." Prav tako je po sogovornikovih besedah pomembno, da smo, ko se prvošolčki in otroci nižjih razredov učijo, poleg njih. "To nikakor ne pomeni, da večino nalog naredimo namesto njih, saj jim s tem odvzamemo samostojnost, občutek moči, zmožnosti, kar za njihovo samozavest ni v redu." Otrok po Omulčevih besedah potrebuje potrditve, da je zmožen in sposoben opraviti naloge, kar mu daje občutek koristnosti in samozaupanja. Poleg tega je v osnovi radoveden in se rad uči.

"Če je pri učenju uspešen, se bosta razvila delovna marljivost ter občutek obvladovanja temeljih intelektualnih, telesnih in socialnih veščin. Kadar otrok opazi, da je manj sposoben od sovrstnikov, se pojavi občutek manjvrednosti. V takšnih situacijah so mu starši v največjo pomoč s svojim zgledom in spodbudo, nikakor pa ne s kritiko njegovih neuspehov." Takšne kritike, kot pravi naš sogovornik, otroku še dodatno spodkopavajo njegovo samopodobo.

Otrokov zgled so starši in odnosi med njimi Velikokrat je pokazatelj otrokovega vedenja in njegovih stisk odnos, ki ga imajo starši med seboj. Kot še pojasni Omulec, se otroci poistovetijo z vsebinami, ki jih nosijo starši, in jih ponotranjijo, torej te postanejo tudi del njihove osebnosti. Otrok tovrstna občutenja lahko kaže tudi skozi različne oblike motečega vedenja. Če pa starši v svojem partnerskem odnosu znajo usklajevati in razreševati različne interese, čustva in občutja, potem to ne bo težko niti otrokom.