Ponedeljek, 10. 12. 2007, 12.59
8 let, 6 mesecev
Cimet je začimba prazničnih dni
Cimet je začimba, ki ima svojevrstno aromo, uporabljamo pa ga predvsem za odišavljenje jedi. Njegovo eterično olje uporabljajo tudi za parfume in kot dodatek k likerjem. Cimet pa ima tudi nekatere zdravilne učinke. Pridobivajo ga iz drevesa cimetovca, katerega skorjo posušijo in zmeljejo. Cimetovec je vedno zeleno drevo, ki ga najdemo v jugovzhodni Aziji in Oceaniji. Kot začimbo ga uporabljamo v obliki zdrobljenih koščkov skorje, predvsem za pecivo, kompote, kuhano vino, punč, pa tudi za dišavljenje riža, rib in mesa. Že v starodavnih kulturah pa so poznali njegove zdravilne učinke. Z njim so že pred 4000 leti zdravili diarejo, revmatizem, prebavne motnje, prehlad, gripo, kašelj, slabosti in infekcije urinarnega trakta. Cimet je močan naravni antiseptik, ki deluje proti bakterijam, glivicam in virusom in tako ščiti organizem pred različnimi infekcijami. Med njegovimi aktivnimi učinkovinami so tudi terpeni, ki jih najdemo v eteričnem olju cimeta.
Raztaplja maščobe in pomaga pri sladkorni bolezni
Cimet naj bi pomagal tudi pri razgradnji maščob. Mehanizem njegovega delovanja še ni popolnoma znan, zdravniki pa predvidevajo, da spodbuja delovanje prebavnih encimov in s tem pospeši prebavo hrane oziroma maščob. Zelo verjetno je tudi, da uživanje cimeta pomaga znižati krvni tlak. Številne raziskave so potrdile, da ima cimet pozitiven vpliv na presnovo sladkorja. Cimet namreč vsebuje snov polifenol, imanovan MHCP, ki poveča občutljivost receptorjev na inzulin. Inzulin je hormon, ki v telesu pomaga presnavljati glukozo v obliko, kakršno lahko celice izrabljajo za energijo. Nastaja v trebušni slinavki in vstopa v kri, takrat ko se koncentracija glukoze v krvi zviša nad normalno raven. Sčasoma se lahko v tem procesu pojavijo napake in pojavi se inzulinska odpornost, ko inzulin ne more uspešno predelovati glukoze. Ta ostaja v krvnem obtoku, telo pa se na visoke koncentracije sladkorja v krvi odzove tako, da v kri sprosti več inzulina. Tako se pojavi povečano tveganje za nastanek koronarnih obolenj, zvišuje se holesterol in povečuje tveganje za nastanek rakavih obolenj, predvsem pa tveganje za sladkorno bolezen. Najpogostejša sta dva tipa sladkorne bolezni: tip I in tip II. Prvi je deden, pri drugem tipu pa gre za inzulinsko odpornost, ko telo sintetizira dovolj inzulina, vendar ta ni dovolj učinkovit.