Trubar - osrednja osebnost kulturne in siceršnje zgodovine

Trubar je bil osrednja osebnost slovenskega protestantizma v 16. stoletju, pa tudi začetnik slovenskega jezika in slovenske književnosti. Po protestantskih idejah, da naj bodo verske knjige v ljudskem jeziku, je začel pisati slovenske knjige. Kot je v Pregled slovenskega slovstva zapisal akademik Janko Kos, je objavil 22 knjig v slovenščini in dve v nemščini.

Catechismus in Abecedarium prvi slovenski knjigi

Trubarjev Catechismus in Abecedarium (oba 1550) sta prvi slovenski knjigi; z njima je zgradil temelj slovenskega knjižnega jezika in slovenske književnosti. Sam je prevedel celotno Novo zavezo - Ta celi Novi testament (1582), iz Stare zaveze pa je prevedel in izdal psalme v knjigi Ta celi psalter Davidov (1566). Poleg tega je v slovenščini objavil pesmi in molitve ter sestavil pravila protestantske cerkve, tj. Cerkovno ordningo (1564). Pisal je tudi katehetske in teološke razlage.

Osnova knjižnega jezika ljubljanski mestni govor Za črkopis svojih spisov je Trubar izbral najprej gotico, nato pa latinico po nemškem zgledu, toda s posebnimi znamenji za slovenske šumevce in sičnike. Za osnovo knjižnega jezika si je izbral takratni ljubljanski mestni govor, kot ugotavlja nova teorija, medtem ko je po starejši znanstveni tezi izhajal iz dolenjskega narečja svoje rojstne Rašice in okolice, v omenjeni knjigi navaja Kos.

S Trubarjem se začne slovstvo v slovenskem jeziku

S spisi Primoža Trubarja se začenja slovstvo v slovenskem knjižnem jeziku, poleg tega se z njimi začenjajo med drugim tudi zgodovinopisno poročanje v slovenščini, teološko in filozofsko razpravljanje in pojasnjevanje v slovenščini ter sestavljanje pravnih besedil, prav tako v slovenščini. S Trubarjem se začenja javna raba imena Slovenci ter razglašanje enovitosti pripadnikov slovenstva ne glede na ločujoče deželne meje, piše na spletni strani Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar.

Osrednja osebnost kulture Kot je ocenil ddr. Igor Grdina z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, je Trubar osrednja osebnost slovenske kulturne, v marsičem pa tudi siceršnje zgodovine. Z oblikovanjem nacionalnega knjižnega jezika je neizbrisno zaznamoval življenje rojakov: ustvaril jim je izrazno sredstvo in instrument komunikacije, ki jih je povezoval v času in prostoru ne glede na nazorske razlike. Njegov knjižni jezik so že v začetku 17. stoletja prevzeli tudi katoliški pisci.

Zavzemal za razvoj šolstva in verskih del

Trubar sodi v vrsto velikih evropskih reformatorjev. Podobno kot Martin Luther se je, tako Grdina, zavzemal za razvoj šolstva in je poleg verskih del izdajal tudi didaktična (abecedniki). Skrbel je za izobrazbo nadarjenih mlajših rojakov; eden izmed njih - Jurij Dalmatin - je leta 1584 izdal prvi slovenski prevod celotnega Svetega pisma. Trubar je posebno pozornost namenjal glasbi oziroma petju. Njegov Katekizem iz leta 1550 tako ni prvenec samo med slovenskimi knjigami, ampak tudi med notnimi tiski.

"Čeprav je bil Trubarjev opus od leta 1596 dalje na seznamu katolikom prepovedanih knjig, so njegova dela predstavljala vabljiv zgled za številne pisce tudi po zatrtju protestantizma v večini slovenskih dežel (1600-1628). Avtorji poznejših dob so v marsičem samo nadaljevali v isti smeri, kot jo je že sredi 16. stoletja začrtal vodilni slovenski reformator. Kulturno-civilizacijsko prelomnost Trubarjevega nastopa so v 19. stoletju eksplicitno priznali tudi slovenski katoliki (Jernej Kopitar, škof Anton Martin Slomšek)," je dodal Grdina.