Top 10 knjig, ki niso več v tisku

1. Madonna – Sex Knjigo Sex je Madonna izdala leta 1992 kot spremljavo svojemu petemu studijskemu albumu Erotica. Knjiga, ki je že več let med najbolj iskanimi knjigami, ki niso več v tisku, je polna mehke pornografije, v njej pa lahko na fotografijah vidimo tudi igralko Isabello Rossellini, raperja Vanilla Ice in Naomi Campbell. Knjiga je bila ob izidu uspešnica, saj so le v nekaj dneh razprodali 1,5 milijona izvodov. Knjiga je bila po izidu na Japonskem prepovedana, danes, ko ni več v tisku, pa se cene za dobro ohranjen in še ne odprt izvod začnejo pri 150 ameriških dolarjih, v Braziliji, kjer knjige uradno niso prodajali, pa je cena med 250 in 400 dolarji.

2. Nora Roberts – Promise Me Tomorrow Romanca Nore Roberts uživa status zbirateljskega bisera tudi zato, ker se proti ponatisu bori sama avtorica. Nora Roberts je namreč nad svojim prvim samostojno izdanim romanom razočarana, meni, da ne gre za eno njenih bolj posrečenih del, zato je ponatis malo verjeten. Sicer pa avtorica romanc, ki so na lestvici New York Times najbolje prodajanih knjig skupno preživele že 861 tednov, lahko služi še s preostalimi 208 romani, kolikor jih je napisala do danes.

3. Stephen King (kot Richard Bachman) – Rage

Rage je prvi roman Stephena Kinga, ki ga je leta 1977 izdal pod psevdonimom Richard Bachman. Zgodba romana je podobna streljanjem, ki so se po ameriških šolah dogajala v devetdesetih letih, zato se je King odločil, da knjiga ne bo več doživela ponatisa, saj se je bal, da bo navdihnila nove podobne dogodke.

4. Stephen King – My Pretty Pony Kratka zgodba, ki jo je napisal King, ilustrirala pa Barbara Kruger, je izšla leta 1989 v 250 izvodih kot publikacija muzeja ameriške umetnosti Whitney. Pozneje so jo izdali še v 15 tisoč izvodih in razprodali. Zgodba naj bi bila prvotno del Kingovega romana, ki ga ni nikoli izdal, so pa po kratki zgodbi My Pretty Pony leta 2009 posneli kratki film z istim naslovom.

5. Ray Garton – In a Dark Place: The Story of a True Haunting In a Dark Place je knjiga o resnični družini Snedeker in njihovim srečanjem s paranormalnim. A romanopiscu Gartonu dokumentarna knjiga ni všeč, saj naj bi se člani opisane družine spopadali z resnimi težavami, kot sta alkoholizem in odvisnost od drog, zato se njihove zgodbe niso ujemale, zato se je Garton odločil, da knjiga ne bo doživela ponatisa. Čeprav ni šlo za leposlovno delo, temveč za dokumentarni opis dogodkov, je Garton avgusta letos to zanikal in jo razglasil za fikcijo. Knjiga naj bi predstavljala najnižjo točko v njegovi karieri.

6. Luigi Serafini – Codex Seraphinianus Codex Seraphinianus je knjiga, ki jo je napisal in ilustriral italijanski umetnik, arhitekt in industrijski oblikovalec Luigi Serafini med letoma 1976 in 1978. Na približno 360 straneh knjige je avtor z izmišljeno abecedo ustvaril enciklopedijo neznanega sveta vključno s surrealističnimi ilustracijami. Čeprav so številni lingvisti poskušali razvozlati lingvistiko besedila, avtor vztraja, da ta nima pomena in da je šlo za vajo v avtomatskem pisanju. Z izmišljeno abecedo je pri bralcu poskušal ustvariti občutek, ki ga imajo otroci med listanjem knjig, ko še ne znajo brati. Knjiga je bila že ob prvem izidu redka in relativno draga, nazadnje pa naj bi jo leta 2006 izdali v Italiji po relativno "ugodni" ceni, 89 evrov.

7. Johnny Cash – Man in Black

8. Norman Mailer – Marilyn: Biography Mailer je bil ameriški pisatelj, pesnik, novinar in dvakratni prejemnik Pulitzerjeve nagrade. Napisal je biografije Pabla Picassa, Muhammada Alija in Leeja Harveyja Oswalda, najbolj kontroverzna pa je bila njegova biografija Marilyn Monroe, ki od leta 2009 ni več v tisku. V njej je zapisal, da so igralko ubili agenti FBI in CIA zaradi njene domnevne afere z Robertom F. Kennedyjem, mlajšim bratom ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja.

9. H. Henry Thomas – Arithmetic Progress Papers Matematični delovni zvezek.

10. Kyle Onstott – Mandingo Po romanu, ki ga je Onstott napisal leta 1957 in ki se dogaja v 30 letih 19. stoletja, so leta 1975 posneli istoimenski film, ki je kljub solidnemu obisku v kinematografih doživel kar nekaj ostrih kritik. Ocenjevalec Roger Ebert mu je dal nič zvezdic, režiser Quentin Tarantino pa je film označil kot enega izmed dveh primerov v zadnjih desetletjih, ko je velik hollywoodski studio posnel visokoproračunski film o izkoriščanju. Drugi primer je bil film Slačipunce.