Zbirateljev sin od muzeja zahteva plakat Marlene Dietrich

Zahteva, da mu vrne filmski plakat iz leta 1932, na katerem je upodobljena ikona Marlene Dietrich. Sachs zahteva, da mu vrnejo plakat, na katerem je Dietrichova upodobljena kot "plavolasa Venera" iz filma Plavi angel Josefa von Sternberga, v katerem je zaigrala ob Caryju Grantu. Odvetnik Matthias Druba je v torek pojasnil, da je plakat del prestižne zbirke okoli 4000 grafičnih listov, ki so bili po vojni shranjeni v Vzhodni Nemčiji. Ta zbirka sama pa je bila del celotne zbirke 12.000 listov, ki so jo v času nacizma zaplenili Petrovemu očetu Hansu Sachsu.

Zaenkrat zahtevajo samo Plavolaso Venero

Sachsovi odvetniki se že dolga leta pravdajo z muzejem v poskusih za povrnitev zbirke, ki je trenutno v lasti nemške države. Vendar so se odločili, da bodo zaenkrat zahtevali samo Plavolaso Venero zaradi visokih sodnih stroškov. Po nemških zakonih so sodni stroški določeni v višini vrednosti predmeta, ki je jabolko spora.

"Če bi zahtevali celotno zbirko, bi sodni stroški znašali 30.000 ali 40.000 evrov, Sachs pa nima toliko denarja," je dejal Druba. Po njegovih besedah bi sicer muzej v primeru, če bi okrajno sodišče v Berlinu priznalo Sachsa kot upravičenega lastnika plakata z Dietrichovo, verjetno vrnil tudi ostala dela, saj bi sodba ustvarila precedens.

Berlinskemu muzeju očita neustrezno ravnanje Tožbeni zahtevek je zadnji dogodek v sporu med Sachsom, upokojenim pilotom, ki živi na Floridi, in Nemškim zgodovinskim muzejem v vzhodnem Berlinu. Kot je dejal Druba, si Sachs želi, da bi zbirka plakatov našla mesto v kakšnem drugem muzeju, kjer bi bila razstavljena tako, kot bi si želel njegov oče. Berlinskemu muzeju očita neustrezno ravnanje, češ da sporni plakat uporablja zgolj za ponazoritev nemške zgodovine, ne pa pa kot umetniško delo.

Judovski zobozdravnik iz Berlina Hans Sachs je veljal za vodilnega zbiratelja plakatov v Nemčiji v prvi polovici 20. stoletja, pripisujejo mu tudi zasluge za dvig kakovosti komercialne umetnosti. Leta 1938 so ga odpeljali v enega od koncentracijskih taborišč, a so ga po nekaj tednih izpustili. Z družino je zbežal v London in nato v New York. Umrl je leta 1974.

Sachs je bil po vojni dolgo prepričan, da je njegova zbirka izginila za vedno, zato je leta 1961 od zahodnonemških oblasti sprejel 225.000 mark odškodnine, kar bi, preračunano, danes znašalo več kot pol milijona evrov.

Zbirka ni bila nikoli predstavljena javnosti Sredi 60-ih let pa je od prijatelja - zbiralca izvedel, da 3500 del iz njegove nekdanje zbirke propada v kleti Nemškega zgodovinskega muzeja, takrat še za "železno zaveso". Zbirka nikoli ni bila predstavljena javnosti. Poleg filmskih plakatov obsega grafična dela največjih umetnikov s konca 19. in začetka 20. stoletja, kot so Käthe Kollwitz, Max Slevogt in Max Klinger, "nemškega Rodina".