Zakaj je oslepel Bach?

Morda res ne gre za misterij razsežnosti Mozartove smrti pri 35 letih, a od leta 1750 do danes še ni bilo povsem jasno, zakaj je Johann Sebastian Bach štiri mesece pred smrtjo oslepel. Ugledni finski oftalmolog Ahti Tarkkanen je pred kratkim predlagal diagnozo, in sicer da je Bach obolel za neozdravljivim sekundarnim glavkomom, ki bi se mu lahko izognil, če bi operacijo očesa zaupal bolj veščemu zdravniku v Parizu.

V znanstveni reviji Acta Ophthamologica je Tarkkanen tako objavil članek, v katerem na podlagi medicinskih in zgodovinskih podatkov ugotavlja, da je slepoto verjetno zakrivil John Taylor, potujoči britanski "kirurg", ki je Bacha operiral marca 1750. Taylor naj bi bil zgodovinarjem znan kot tipičen primer mazača iz 18. stoletja, ki je operiral kar na trgih, kjer si je njegove posege lahko ogledala množica ljudi, nato pa je mesto zapustil, še preden so si njegovi pacienti sneli povoje.

Čeprav so podatki o Bachovi operaciji skromni, je znano, da ga je operiral Taylor, verjetno na obeh očesih. Vsaj eno oko je moralo biti spet operirano zaradi pojava katarakte in po tej drugi operaciji je Bach popolnoma oslepel. Taylor ga je namreč operiral po najstarejši metodi za tovrstne okvare vida, po kateri je očesno lečo treba najprej odstraniti z ostrim predmetom, nato pa potisniti nazaj v očesno votlino. Glede na to, da to metodo še vedno uporabljajo v Sudanu, Tarkkanen navaja, da je leta 2009 60 odstotkov pacientov, operiranih po tej metodi, oslepelo zaradi glavkoma. Po njegovem mnenju zato obstaja utemeljen sum, da je Bach oslepel zaradi istega razloga. Bach naj bi namreč po drugi operaciji trpel zaradi hudih bolečin v očesu in nato še po vsem telesu, kar kaže na simptome sekundarnega glavkoma.

Tarkkanen sicer operacij ne povezuje z Bachovo smrtjo štiri mesece pozneje, ko je bil star 65 let, vendar pa je Richard Zegers v znanstvenem članku iz leta 2005 zapisal, da so ga malomarne operacije in zdravljenje verjetno oslabili in ga izpostavili novim okužbam. Taylorjeva pooperativna terapija je bila namreč sestavljena iz uporabe očesnih kapljic, ki so bile v resnici iz golobje krvi, sladkorja v prahu in soli, v primeru resne okužbe pa je Taylor predpisoval velike količine živega srebra. Morda nekoliko tragičen je podatek, da so v tistem času v Parizu že eksperimentirali z novo, varnejšo in učinkovitejšo metodo, ki je kmalu zatem postala standardna metoda za tovrstne operacije vse do začetka 20. stoletja.

Podobna usoda je doletela še enega pomembnega skladatelja iz istega obdobja, Georgea Fredericka Handla, ki ga je leta 1751 prav tako operiral Taylor. Tudi Handel je po operaciji povsem oslepel.