Primož Bezjak je v vlogi velikega ruskega baletnika in koreografa Vaclava Nižinskega v Slovenskem mladinskem gledališču v četrtek zvečer premierno "zaplesal" monodramo Zadnji ples Nižinskega.
Primož Bezjak kot veliki Nižinski
Levji delež neustavljivega aplavza ob koncu četrtkove premiere je "zakrivil" igralec Primož Bezjak, ki si za vlogo velikega Nižinskega nedvomno zasluži naziv veliki Bezjak. Popolnoma je obvladoval elipsasti oder s 360-stopinjskim pogledom gledalcev, ki so ga obkrožali na razdalji od enega do dveh metrov. V intimnem vzdušju je spretno kot kameleon menjaval obraze Vaclava Nižinskega, v monodrami že ujetega v uničevalno kolesje psihiatrične bolnišnice, a v svojem bistvu še vedno predanega ustvarjanju in bleščečim spominom.
Vaclav Nižinski, padli plesni angel
Vaclav Fomič Nižinski, ruski baletnik in koreograf poljskega rodu, je v začetku 20. stoletja premikal koreografske mejnike in postavljal težko dosegljive standarde v baletu. Svetovno slavo si je zapisal z izjemnim skokom, velikega Nižinskega so zahtevali gledalci po vsej Evropi in Ameriki, a njegova zvezda se je prerano utrnila. Shizofrenija in psihični zlom sta ga na ustvarjalnem vrhuncu zaprla v različne psihiatrične ustanove, kjer je padli plesni angel še tri desetletja bil boj z izolacijo. Ravno on, ljubljenec občinstva, ki "umre, če ga ne ljubijo".
Monodrama Zadnji ples Nižinskega ameriškega dramatika Normana Allena ne prikazuje le spominov na življenjsko pot plesnega revolucionarja, ampak se skrbno posveča tudi različnim stanjem plesalčevega oziroma igralčevega telesa. Pod monodramo se je režisersko podpisal Marko Mlačnik, pravi poznavalec Nižinskega, ki je s preostalimi ustvarjalci izvrstno predstavil fenomen Vaclavove veličine in padca.
Zvonjenje motilo
Nižinski bo svoj "zadnji" ples v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani novembra "zaplesal" še šestkrat. Morda mu bo v občutljivi glasbeni kulisi kdaj uspelo brez nadvse motečega zvonjenja in vibriranja mobitelov gledalcev.
4
