"Vsaka predstava je borba, prijetna borba"

Kako noro oziroma igrivo je že stotič igrati v monokomediji? Tega še ne vem, ker še nisem igral (smeh). Občutek je dober, že samo zaradi velikega števila ponovitev. Naveličal bi se, če bi v isti predstavi igral šestkrat na teden.

Oglejte si videointervju:

Pa vseeno, kje je meja? Predstavo igrate že od leta 2009. Nekaterih predstav se naveličaš. Ta se pa stalno spreminja zaradi gledalcev. Monokomedije so namreč zelo odvisne od odziva občinstva. Včasih sem razočaran, ker se ne odzovejo na nekaj, kar je meni smešno. Včasih pa me presenetijo z nenadno salvo smeha.

Ste imeli kaj pomislekov, preden ste sprejeli sodelovanje v tej uspešni, sicer nemški predstavi? Da. Izvirno besedilo je za tretjino daljše, je bolj prozno, vsebuje manj bucik ter ima drugačno zaporedje in konec, tako da sem se veliko ukvarjal s prilagajanjem besedila. Nemški gledalci so očitno veliko potrpežljivejši. Glede laži pa nisem imel nobenih zadržkov. Okoli nas je toliko laži, da je čudno, da se s tem bolj ne ukvarjamo. Všeč mi je bilo ukvarjati se s tem vprašanjem.

Kako pa si vi predstavljate nedolžno oziroma pošteno laž? To je bistroumna neumnost. Veliko smo razmišljali, kako posloveniti naslov, da bi bil čim bolj dvoumen, abstrakten in absurden. Ne raziskujemo nobene temeljne resnice. Vseeno pa ljudje ob zgodbicah, ki jih obravnavam na odru, začenjajo razmišljati o tem, kaj je laž, zakaj nekim neresnicam rečemo laž, drugim pa ne. Definicije laži pa še nikjer nisem prebral. Poigravamo se z vsemi neresnicami, od komplimentov do igranja na odru.

Prodajate knjigo, ki še ni napisana. Ne, je pa bogato popisana. Vsega ne smem izdati. Moja teta je hotela po predstavi knjigo zares tudi kupiti.

Kaj nam uspeh tovrstnih komedij pove o gledalcih in o času, v katerem živimo, saj so neverjetno dobro obiskane? Najmanj predstav je za najzahtevnejše gledalce, največ pa bi jih moralo biti za najmanj zahtevne. Prek komedij se gledalec lahko uči gledati gledališče. Neka anketa je pokazala, da so se določeni ljudje pred 15 leti odločili za gledališki abonma zaradi komedij. Danes imajo popolnoma drugačen okus. Preproste komedije jih ne zanimajo več. Ljudje gredo v gledališče radi gledat tisto, za kar jim sosed absolutno zagotavlja, da se bodo nakrohotali.

Koliko pa je adrenalina na odru, vas igra pripelje v kakšno posebno telesno stanje? Samo enkrat sem imel pri sebi merilec srčnega utripa in se je utrip značilno povečal, kar je posledica hormonskih učinkov. Podrobnejšega opazovanja pa še nismo opravili. Seveda si kot igralec v posebnem stanju, nemogoče je biti sproščen. Prisoten je adrenalin in prav je tako, saj si na odru zato, da te ljudje gledajo, ne zato, da si kot igralec sproščen. Njihov vtis o tem, da si ti sproščen, je pomemben, saj te le tako lahko tudi sproščeno gledajo.

Lahko primerjate to počutje s tistim v steni ali na smučeh in na odru? Odvisno od predstave. Laži so fizično naporne, na koncu sem dehidriran in utrujen, tako da adrenalin tudi porabim. Pri nekaterih predstavah pa se sproži veliko adrenalina, ki ga potem ne morem izkoristiti. Pri adrenalinskih športih adrenalin brizga in ga potem tudi porabimo. Adrenalin je "fight and run" (beži in se bori) hormon, namenjen preživetju, in če ni fizične dejavnosti, ne služi ničemur, razen nabijanju ravni holesterola in števila infarktov. Vsaka predstava je neke vrste borba, prijetna borba.

Se še spominjate imen svojih prvenstvenih plezalskih smeri? Kakšne se, ja.

Vem za dve. Res?

Majina in Domžalska v Kompoteli. Maja je bila Stanetova (soplezalec Stane Klemenc, op. a.), Domžalska pa zato, ker sem plezal pri Domžalah. Plezati sem začel s Silvom Karom, ki je bil, dokler je plezal z mano, turist. Potem je srečal Frančka Kneza in sem jaz samo še varno gledal od spodaj, kaj počneta. In njuno plezanje je bilo spoštovanja vredno. Jaz nisem imel "cojones" za kaj takega.

Kaj vas je zaustavilo, da jih niste razvili? Ljudje me imajo za človeka, ki rad tvega, jaz pa sem vse drugo kot to. Zelo nerad tvegam. Rad počnem stvari, ki so blizu tveganja, ampak zelo na "ziher". V steno sem zabil toliko klinov kot redkokdo. V svoji zgodovini plezanja sem padel le dvakrat.

Številne gledalce ste očarali z Adrenalino in Odklopom, bili ste zelo prepričljiv voditelj. Tudi vi tako menite? Iz tega je nastala že fama. Nekaj oddaj je bilo namenjenih samo polnjenju časa, saj je teoretično nemogoče vsak teden narediti popolno oddajo. Niso mi bile vse teme všeč, je pa res, da me je vsaka stvar slej ko prej začela zanimati, saj sem radoveden in priznam, da sem rad pred kamero ali na odru. Poleg tega nimam potrebe po prekrivanju sogovornika, kar je značilno za mnoge današnje voditelje, ki hočejo biti v prvem planu. Tega se gledalci naveličajo. Če nas nekaj zanima, bo začelo zanimati tudi gledalce.

V prvem planu pa ste bili v Pokru in v Operaciji Cartier. Poker je nasilen film. Ste v sebi našli dovolj robatosti? Moja domišljija je bila velikokrat zelo nasilna, v resnici pa še nikoli nisem nikogar udaril. Imajo me za flegmatika, saj se ne odzivam z agresijo, protinapadom ali histerijo. V glavnem zmrznem, kar je videti kot suverenost. V sebi imam precej zadržane agresije in me zanima pojav nenadzorovanega nasilja. Čar igre je v tem, da doživljam stvari, ki mi jih v realnosti ni treba. Moja naloga je, da kljub temu da imam okolje prilagojeno ogledu, vendarle doživljam stvari, kot da bi bile v avtentičnem svetu.

Vas je tudi zato tako zanimala psihiatrija? Da, absolutno. Zanimalo me je, kako delujejo možgani. Zakaj se odzivamo na točno določen način. Stvari, ki jih naredimo, niso vedno logične, so pa vedno psihologične. V razliki med logiko in psihologiko je razlika med racionalnim in nezavednim, čustvenim in neracionalnim v človeku.

Ste izvedeli dovolj o skrivnostni človeški duši, ste vsaj malo potešeni? Ne, hvala bogu, ne. Radovednost noče biti zadovoljena. Vsaka stvar sproža še več radovednosti in v tem je užitek raziskovanja.

Kako pa je dišal parfum Cartier? Ne spomnim se vonja. Nasilen je in premočen zame, saj se ne dišavim. Uporabljam samo milo.

Kakšen vonj pa je imela slava po tem filmu? Prvič sem se srečal s slavo in takrat sem jo z veseljem trošil. Kolega mi je povedal, kaj sta se pogovarjala dva mulca v avtobusu, ko sem se ravno pripeljal mimo s kolesom. "Lej, Veselko. – Ni Veselko, on ne bi nikoli vozil takega starega bicikla. – Ma, ku***, to samo blefira, doma ima pa bemflna parkiranega." Honorarja je bilo morda za dve aluminijasti platišči. Na snemanju sem pa zelo užival, in če z zanosom snemaš, je tudi gledati užitek.

Ste kdaj morda začutili podobno nesmrtno zaljubljenost, kot smo jo videli pri Ibru? Nikoli nisem bil zaljubljen v ikone, ki bi bile daleč od mene. Pomembno je, da se z nekom lahko pogovarjaš. To je zagotovilo, da sta lahko dva skupaj. Zamolčane stvari se v odnosu lahko sestavijo v zelo eksplozivno materijo.

Vaša ljubezen vas je obdarila s šestimi otroki. Kako se lotevate vzgoje, najdete vse odgovore pri sebi, v svojih izkušnjah? V vseh letih sem se naučil, da je treba otroke jemati kot sočloveka, ne kot projekt. So malo drugačni, vendar smo zelo naduti, ko mislimo, da smo nekaj boljšega, ter neumni, ko vidimo v otrocih nekaj svetega in vesoljskega. Vsi ljudje, tudi odrasli, si blazno želimo omejitev, ki nam nudijo oporo, zato da si lahko želimo svobodo. Naporno je biti svoboden, kot pravi Hesse. Otrokom moramo postaviti varno kletko z vsemi omejitvami, ki naj jih v varnem odnosu poskušajo presegati. Danes je večja težava, kako otroke motivirati, da bi sami nekaj dosegli. Damo jim vse, še preden si zaželijo, še preden se želja spremeni v hotenje, hotenje v dejanje. Starši si moramo vzeti čas, da ne izpolnjujemo želja, dokler niso otroci za to pripravljeni tudi kaj narediti. Zato, da si bodo pozneje v življenju znali kaj izboriti.

Najprej ste doštudirali medicino, pozneje še na AGRFT. Nekoč ste dejali, da ste šli na medicino, ker ste bili še precej neresni, trapasti, in da ste šli na igralsko akademijo zato, ker ste se potem zresnili. To pomeni, da vas je medicina v relativno kratkem času zresnila? Mogoče sem to res rekel, če sem, je bilo cinično. V srednji šoli sem si želel biti igralec, vendar nisem bil dovolj samozavesten. Misel, da bi bil to moj edini poklic in da bi bil v tem neuspešen, je bila grozna. Nisem niti razmišljal, da bi šel po srednji šolo takoj na akademijo. Po petih letih se mi je zdelo, da bi bil lahko zelo nesrečen, če bi pri petdesetih – zdaj – kot zdravnik ugotovil, da v tem poklicu nisem zadovoljen, in sem šel poskusit. Po prvem letniku, ko sem opravljal še staž in zaključni izpit na medicini, mi je profesor Korun rekel, da tako ne bo šlo, in sem ostal na akademiji. Po sedmih letih se mi je pa zazdelo, da nisem več tako zadovoljen, in sem šel na tečaj psihoterapije, resno misleč, da se bom s tem v življenju ukvarjal. Pa ni šlo.

Niste nikoli obžalovali, da niste ostali v ordinaciji? Ne, nikoli je nisem toliko okusil, da bi me okužila. Znanja medicine pa vseeno ne pozabiš.