Vlado Kalember: O drogah nismo imeli pojma

Z Vladom Kalemberjem, pevcem in ustanoviteljem Srebrnih kril, ki so v 70. in 80. letih "harala" po jugoslovanski glasbeni sceni, smo se pogovarjali v Ljubljani, kjer je v družbi kitarista Davorja Jelaviča - Dade in bobnarja Slavka Pintariča - Pište predstavljal prihajajoča koncerta v Sloveniji. Srebrna krila bodo tako 30. novembra 2012 nastopila v ljubljanski Hali Tivoli, dan pozneje, 1. decembra, pa vas bodo zabavala v mariborski dvorani Tabor.

Vas ves ta medijski pomp spominja na leta največje slave Srebrnih kril?

Ne boste verjeli, ampak takrat takih novinarskih konferenc sploh ni bilo.

Vam ustreza, da boste vse dopoldne odgovarjali na novinarska vprašanja, dajali izjave, se nastavljali fotoaparatom?

Ne moti me, v bistvu mi tak način še bolj ustreza, kot če bi imel le po en intervju na dan.

30. 11. 2012 boste s kitaristom Davorjem Jelavičem Dadom in bobnarjem Slavkom Pintaričem Pišto, članoma originalne zasedbe Srebrna krila, nastopili na velikem koncertu v Hali Tivoli. Ali ste se morda spogledovali tudi z idejo, da bi zavzeli dvorano Stožice, kot je to uspešno storil tudi Zdravo Čolić?

To je stvar organizatorja, ampak mislim, da je bila težava v tem, ker je bila dvorana Stožice ta dan zasedena. Zdi se mi, da gre za nek športni dogodek, mi pa smo imeli na voljo le ta termin.

Na vašem prvem povratnem koncertu 1. julija letos se je na jezeru Bundek na Hrvaškem zbralo 40 tisoč obiskovalcev. Očitno so vas pogrešali. Zakaj ste potrebovali 25 let premora?

Preprosto smo si ga zaželeli …

Ste se nasitili vsega?

Poglejte, povsem preprosto je, tako kot če določeno jed, ki jo obožujete, jeste vsak dan, vam sčasoma ne tekne več. Tako je bilo tudi z nami. V določenem trenutku smo zasičili jugoslovanski glasbeni trg. Zadnja leta smo na primer gostovali le v državah zunaj Jugoslavije, večkrat smo obkrožili Evropo, Avstralijo, nekdanjo Sovjetsko zvezo, ZDA, zadnjo turnejo pa smo imeli po Južni Ameriki.

Kaj je po vašem mnenju vaš največji uspeh?

To, da sem ostal zdrav in kolikor toliko normalen (smeh).

Kako dosledno ste sledili pregovoru Sex, drugs and rock'and'roll?

Od naštetega nismo prakticirali le drog. O drogi torej v skupini nimamo pojma, še kadim samo jaz.

Pa značilni hripav glas? Je tudi ta posledica kajenja?

Tak glas imam od nekdaj. Sicer pa tako ali tako ne kadim tako pogosto.

Se potemtakem ne opazi, če vam na koncertu poči glas?

V 40 letih se mi je to zgodilo le dvakrat, pa še to zgolj zaradi virusa. Kar je kar dobra statistika, mar ne?

Pred kratkim ste izdali nov album, ki nosi naslov 2012. Kakšna zvrst glasbe prihaja na njem? Bodo to še vedno bolj rokovsko obarvane skladbe?

Dolga leta smo čakali na pravi trenutek, ko se bo po obdobju tehnološke, sprogramirane glasbe na sceno spet vrnil pravi zvok bobnov in kitare. In zdaj je tu.

Kaj ste člani zasedbe Srebrna krila počeli v vmesnem 25-letnem obdobju?

Sam sem se ukvarjal s samostojno kariero, nastopal, bobnar je ta čas igral v drugih zasedbah, kitarist pa se je bolj kot z igranjem ukvarjal z butiki. Medtem smo skupaj z bobnarjem Pišto, Rajkom Dujmićem iz Novih fosilov in Alanom Isajlovičem iz skupine Bjelo dugme ustanovili skupino Štirje asi, ta je bila na Hrvaškem zelo priljubljena, s katero smo preigravali legendarne skladbe skupine Bjelo dugme, Novi fosili in Srebrna krila.

Kako gledate na dejstvo, da danes lahko čez noč marsikdo postane neke vrste zvezda, pa čeprav zgolj kratkega daha, medtem ko je bila ta pot včasih verjetno precej drugačna? Kako je bilo leta 1978, ko ste ustanovili Srebrna krila?

Vsako obdobje ima določene pozitivne in negativne strani …

Katera je bila v vašem primeru negativna stran?

Včasih je bilo strašno težko priti do svoje plošče.

Da, ampak včasih so jih vsaj kupovali, danes jih redkokdo.

Da, v tem je štos. In če to podkrepim še z eno primerjavo … Moj oče je kljub dobrim dohodkom pred 40 leti za nakup televizorja moral najeti posojilo, ki ga je nato tri leta odplačeval, jaz sem si pred kratkim privoščil po enega za vsako sobo in lahko rečem, da nisem preveč zapravil. Včasih ste za televizor plačali toliko, kot zdaj za šest kvadratnih metrov v Ljubljani, danes ga dobite že za 200 evrov.

Se vam še vedno dogaja, da se ljudje želijo fotografirati z vami?

Še vedno. Dejstvo je, da smo kot skupina imeli to srečo, da smo bili del odraščanja generacije.

Mislite na generacijo, ki se je rodila v šestdesetih, sedemdesetih letih prejšnjega stoletja?

Tako. Naj povem simpatično anekdoto, ki se mi je zgodila v Ljubljani. Z nekim dekletom sva odšlana večerjo. Tam sva srečala njene prijatelje in povabili so naju k mizi. Nato me eden od njih vpraša: "Čakaj, ali nisi ti Vlado iz Srebrnih kril? Ko sem bil mlad, ste bili zame najslabša skupina na svetu. Takrat sem poslušal skupino Laibach, vi pa ste bili popolnoma brezzvezni." Odgovoril sem mu, češ da ima vsak svoj okus. On pa je nadaljeval: "Ko pa sem pred nekaj dnevi na radiu zaslišal vaš komad, sem si rekel, joj, spomnili ste me na mojo mladost. Danes bi bil na vašem koncertu v prvi vrsti!" In tudi jaz danes pravim: kot otrok nisem maral skupine Rolling Stones, raje sem poslušal The Beatles, Deep Purple ali Led Zepelin, danes pa bi bil prvi na koncertu Rollingov.

Nekoč ste izjavili, da se že od rojstva počutite kot upokojenec. Do zahtevanih 66, ko se boste lahko upokojili, vas loči še sedem let. Kako si predstavljate idealen "penzion"?

V bistvu je bilo tako, da sem nekoč na vprašanje, kaj bi želel biti, če bi znova rodil, v šali izjavil, da bi se najraje rodil kot bogat naslednik, da mi ne bi bilo treba delati. Po naravi sem bolj lene sorte, znam pa uživati v življenje in sem velik hedonist. Evo, še včeraj popoldne sem na Pagu ob obali, v kratkih hlačah in kratki majici, pil kavo …

Danes pa ste tukaj v megleni Ljubljani …

Saj Zagreb je danes isti.

Kako dolgo še nameravate vztrajati na odru?

Na odru je vedno lepo, če pa vas ljudje za vaše delo nagradijo še z aplavzom, potem je to sploh super.

Pa se vam je kdaj dogajalo, da vse le ni bilo tako rožnato?

Zgodilo se mi je že prav vse! Pa kaj, saj se je tudi Rollingom zgodilo marsikaj slabega. Vsi smo prešli različna obdobja, od garaže pa do stadiona s 50 tisoč ljudmi. No, in to je prava nagrada! Ampak naj vam nekaj povem, nekakšno prekletstvo je v človeku. Vse, kar se nam dogaja, sčasoma postane povsem običajno, še posebej tisto, kar je dobro.

Koliko koncertov imate že dogovorjenih?

V šali radi rečemo: od Triglava do Črnega morja.