Videospotnice

Spremljanje glasbene lestvice in glasovanje za videospote kljub naravnanosti oddaje nikoli ni bilo edino, zaradi česar smo spremljali Videospotnice. Ekipa pod režisersko taktirko Gregorja Fona je skoraj v vsaki oddaji ustvarila presežke, pa naj je šlo za oponašanje terasnih bendov, ki sta ga zastavila Miha Šalehar in Peter Poles, ali za obisk Siddharte v studiu, kjer so jim povedali, da so kul bend, ampak gotovo ne edini.

Eno od legendarnih voditeljic Uršo Jerkič, ki se je voditeljski ekipi pridružila leta 2002 (izbrana je bila na avdiciji med 120 kandidatkami) in vztrajala do konca, smo povprašali, kakšne spomine ima na oddajo. "Odlično sem se razumela z vsemi, čeprav priznam, da je bilo to včasih tudi težko, a dokler smo med oddajo delovali usklajeno, me nič ni motilo. Drug drugega smo morali podpirati pred kamero in znati sodelovati, na zasebna obračunavanja pred kamero nikoli nisem pristajala. Vseeno sem se najbolje razumela s Petrom Polesom, ker naju je v studiu družila televizijska kemija, zaradi katere sva odlično funkcionirala pred kamero, čeprav se zasebno nikoli nisva družila.

Na ustvarjanje oddaje imam najlepše spomine, mislim, da jih imamo kar vsi, nikoli pa se ne srečujemo. To je bilo tako zelo intenzivno obdobje, bili smo stari med 20 in 25 let, za nič ali malo denarja smo garali vsak dan, ker smo verjeli v to, kar smo počeli. Marsikdo je mislil, da se na hitro pojavimo v studiu in malo pačimo, ampak smo resno delali vsak dan. Neprecenljivo se mi zdi, da smo lahko povedali svoje mnenje in imeli hkrati podporo urednika in nacionalne televizije, pa ne na preprost način všeč/ne všeč, temveč veliko bolj temeljito in inovativno. Tega danes absolutno ne vidim več, časi so popolnoma drugačni, video ima drugo vlogo in glasbo spremljamo prek drugih kanalov, televizija ni več najpomembnejši izmed njih. Poleg tega pa mislim, da moraš kot ustvarjalec medijske vsebine gledati naprej in da obujanje takšne oddaje tega ne daje, ker ponuja mladim povsem prežvečen koncept," pokomentira še novi Videozid.

Verjetno si bo nova oddaja težko prislužila status, da predvaja drugačen, zanimiv ali obetaven bend, ne da bi se bala pritiska založb. Spomnimo, da v času Videospotnic ni mogel vsak videospot kar tako na lestvico, čeprav so bili mnogi zaradi tega užaljeni ali jezni, a zadnja beseda je bila redaktorjeva, zato morda res nismo videli veliko videospotov skupine Čuki, zato pa so bile Videospotnice prve, ki so zavrtele videospot Fredija Millerja Vedno si sanjala njega. Večina skupin je imela za svoj (promocijski) cilj, da se sploh pojavijo v oddaji, samo pogled na lestvico pa je bil dovolj za založbe, da so ugotovile, kaj se dobro prodaja – večja produkcija videospotov je pomenila boljšo prodajo plošč.

Eden izmed najbolj plodnih in lucidnih slovenskih režiserjev Ven Jemeršič se Videospotnic spominja tako: "Danes si je težko predstavljati, da je RTV Slovenija vlagala v lastno produkcijo videospotov, še težje pa, da je bil pred desetimi leti internet še vedno v senci televizije. Vsi smo spremljali, kaj se dogaja, gledalci, ustvarjalci, celo založbe so imele feedback, kaj se dogaja z njihovimi videospoti, in ne verjamem, da se to lahko ponovi na ta način. Razlogov je več, kot režiser se sprašujem, kakšno vlogo še ima danes videospot, sploh pri nas, saj je kot promocija benda postal postranska stvar, da sploh ne govorim o mizernih zneskih, namenjenih za njihovo produkcijo. Sicer pa pozdravljam oddajo Videozid, menim, da je vedno vredno vsaj poskusiti. Če ne drugega, se spet usedeš pred televizor, da vidiš, kaj se sploh v glasbi dogaja."

Dejstvo je, da so bile Videospotnice oddaja, ki jo nacionalka potrebuje, ali ji bo uspel preporod v oddajo Videozid, pa bomo konec koncev lahko videli. Če danes to še koga zanima.