V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so odkrili kip dolgoletnega hišnega režiserja Francija Križaja. Kip je delo Milisava Tomanića, priznanega akademskega slikarja, ki živi in ustvarja v Celju.
Ob odkritju je gledališki teoretik Andrej Inkret povedal, da se je zdaj Križaj v celjski teater vrnil za zmeraj, in sicer kot bronasti stražar.
Križajev delež v gledališču za vedno v spominu
Inkret je dejal, da iz spomina nikdar ne bo mogoče izbrisati Križajevega deleža v gledališču, ki ga je občutljivo in zavzeto ustvarjal vse svoje življenje. Poudaril je tudi, da je Križaj konec 60. let prejšnjega stoletja doživljal enega svojih umetniških vrhuncev, omenil je predstavo Eliotovega Umora v katedrali.
Po Inkretovih besedah je Križaj ostajal zvest svoji umetniški vokaciji, kakor tudi svoji "skromni" odločitvi za "provinco". "Zdaj se je Križaj vrnil, prišel je nazaj v gledališče, ki mu je bil zvest do konca, žal pa ne več na oder, ampak simbolično in za zmeraj samo še v ta njegov mali Panteon," je še povedal Inkret.
Spomin na 35 let dela v celjskem teatru
Nekdanji upravnik celjskega gledališča Borut Alujevič je dodal, da je omenjeni kip spomin celjskih gledališčnikov na 35 let dela Križaja v celjskem teatru. Spomnil je tudi, da je bil Križaj dobitnik nagrade Prešernovega sklada in da je bil pravi hišni režiser, ki je skrbel za mlade in stare kadre ter za bogat repertoar. Alujevič je tudi spomnil, da je Križaj na slovensko gledališko sceno prinesel veliko slovenskih novitet.
Več kot polovico režijskega opusa je Križaj posvetil režijam slovenskih dramski del, med njimi je bilo 26 krstnih izvedb. Nekatere med njimi so izpisale ključna poglavja slovenske povojne gledališke zgodovine. Kot "ansambelski" režiser je odločilno vplival na kakovost uprizoritev celjskega gledališča in z njim, v daljšem obdobju, prispeval h kakovosti in celovitosti slovenskega gledališkega prostora.
4
