V ptujskem gledališču slovenska praizvedba Grönholmove metode

Predstavo je režirala hrvaška režiserka Neni Delmestre, igrajo pa Alenka Tetičkovič, Vladimir Jurc, Kristjan Ostanek in Aljoša Ternovšek.

Izjemen uspeh na več kot dvajsetih odrih Evrope in Amerike Grönholmova metoda je bila deležna izjemnega uspeha na več kot dvajsetih odrih Evrope in Amerike. Besedilo prikazuje sliko sodobnega človeka, ki doživlja evolucijo današnje dobe v prehodu iz družabnega bitja, stkanega od čustev, v izolirano bitje razuma, ki doživlja sočloveka kot sovražnika v večni borbi za pozicijo moči.

Dramaturška zgradba Pirandellianskega "gledališča v gledališču" omogoča igralcem igro različnih identitet, od skoraj grotesknih do krhkih in prestrašenih karakterjev, zapletenih v zanimivo in ekstremno zgodbo. Prvi del predstave ne spominja zgolj slučajno na televizijski resničnostni šov, v katerem je četverica antagonistov izpostavljena skrajnostnim zunanjim in notranjim vplivom.

Snamejo masko in pokažejo svoj pravi obraz

V drugem delu predstave pa karakterji snamejo masko in pokažejo svoj pravi obraz z vsemi posledicami tega temačnega poizkusa. To, kar za razliko od resničnostnega šova posreduje Galceron, spada v etično in estetsko kategorijo in se imenuje globina.

Eden od temeljnih razlogov ogromnega uspeha besedila je v dejstvu, da govori o zelo pomembnih vsebinah na zelo neformalen in "piten" način ter občinstvo neprestano preseneča z novimi preobrati, komičnimi in duhovitimi situacijami in zapleti, značilnimi za žanr trilerja, so sporočili iz gledališča.

Kaj je laž in kaj resnica?

Galceranova zgodba govori o štirih ljudeh, ki se potegujejo za službo v prestižnem pohištvenem podjetju. Predstava igra na večih nivojih igre, osebe igrajo igre med seboj, občinstvo pa je pozvano, da se iger udeležuje in skupaj z igralci odkriva, kaj je laž in kaj resnica, ko je to sploh še moč ločiti.

Zgodba o pohlepnosti in požrešnosti sodobne družbe Grönholmova metoda je zgodba o pohlepnosti in požrešnosti sodobne družbe, v kateri je človek vreden toliko kot njegova služba in denar, ki ga zasluži. Režiserka Delmestre o motu predstave pravi: "Ne iščemo dobrega človeka, za katerega se zdi, da je živ prasec. Potrebujemo živega prasca, za katerega se zdi, da je dober človek!"

Besedilo je prevedla Marjeta Drobnič, Lina Vengoechea je poskrbela za scenografijo in izbor glasbe, oblikovalec svetlobe je Simon Puhar, lektor pa Simon Šerbinek.