V Kranju na ogled pivsko posodje skozi stoletja

Razvoj pridelave vina pa sta spremljala tudi kultura pitja in pivsko posodje. Prav slednje je tema decembrske vitrine meseca v Mestni hiši v Kranju. Razstava pivskega posodja iz slovenskih muzejev je Gorenjski muzej odprl že v četrtek, na njej pa si je mogoče ogledati raznolike vrče, majolike, kozarce in situle, ki so pred stoletji služili za uživanje žlahtne kapljice.

V satrih dobah vino za moške in bogove

Najstarejše udomačene vrste vinske trte so bile odkrite ob vznožju perzijskega pogorja Zagros in v južnih črnomorskih predelih, od koder sta se vinogradništvo in vinarstvo razširila po vsem Sredozemlju. V starih dobah je vino pripadalo bogovom in obredju moškega sveta. Vino je bilo med ljudstvi železne dobe na evropskih tleh stvar velikega prestiža, saj so sredozemska vina prevažali po rekah daleč v notranjost in jih zamenjevali za železarske in druge izdelke.

Pivsko posodje, kot so situle, cedila, vrči in zajemalke, je služilo za obredno pitje v času praznikov in je umrle kneze in druge dostojanstvenike simbolično spremljalo tudi v zagrobnem življenju. Med lepše figuralno okrašene bronaste posode sodi situla iz Vač, na kateri so upodobljena rodovna slavja in rituali. Največ situl, ki pomenijo vrhunec likovnega izražanja starega veka, saj je na njih upodobljeno to, kar so z besedo opevali starogrški rapsodi, pa je znanih iz Mosta na Soči, kjer je bilo eno najpomembnejših železnodobnih središč. Na arheoloških najdiščih so odkrili štiri grške pivske posodice, dva atiška skifosa in dva starogrška keliha. Izjemna najdba pa je bil tudi bronast etruščanski vrč za vino.

Rimljani so na ozemlje današnje Slovenije začeli prodirati po ustanovitvi Akvileje leta 181 pred Kristusom. Emona (danes Ljubljana) je postala najbolj vzhodno mesto rimskodobne Italije, Karnij, (danes Kranj) bil majhna vojaška postojanka na prehodih čez Savo, Petoviona (danes Ptuj) pa je bila pred 2000 leti najprej legijski tabor na reki Dravi, nato pa mesto s skoraj 40.000 prebivalci.

Vir bogastva so od vsega začetka predstavljala bližnja rodovitna polja, kamor se je z Rimljani razširjala tudi vinska trta. O vinu in vinarstvu pričajo številne najdbe vrčev in čap, ostanki lesenih sodov in kmečkih orodij in spomeniki bogu Liberu, zavetniku trte ter vina.

S koncem antike je vinogradništvo zamrlo

S koncem antike je vinogradništvo zamrlo. Ponovno oživitev je prinesel šele srednji vek in renesansa. Na gradovih so gostovali tuji umetniki in obrtniki, s katerimi so se spreminjale navade na pri mizah. Vino so točili v vinske beneške kozarce in majolike, kakršne so odkrili na gradu Dobrovo v Brdih.

Posebno mesto med pivskim posodjem imajo kranjske majolike, poslikani vrčki iz fajanse, ki so jih v 18. in 19. stoletju za pivce na Kranjskem uvozili iz severne Italije. Na Slovenskem so v tem času majolike izdelovali mnogi podeželski lončarji. Med obrtnimi delavnicami je bila ena najbolj znanih v Kamniku, ki je delovala od leta 1855, njeno tradicijo pa v današnjem času nadaljuje podjetje Eti Svit, kjer še danes izdelujejo majolike z grbi slovenskih mest in majolike za obletnice ter pomembne zgodovinske dogodke. Tako so leta 1991 izdelali tudi "osamosvojitveno majoliko", iz katere se je na dan slovenske osamosvojitve točilo najboljše vino.

Pivsko posodje 19. stoletja je že izdelek serijske proizvodnje, k čemur so pripomogle glažute, ki so bile gosto posejane na Štajerskem in Kozjanskem. Na Štajerskem je od 17. do začetka 20. stoletja delovalo najmanj 30 steklarn, ki so doživele največji razcvet v prvi polovici 19. stoletja. Dragocenejše izdelke so krasili z rezanjem, brušenjem, graviranjem in emajlnimi ter zrcalnimi poslikavami. Danes pa bogastvo glažutarske tradicije nadaljuje moderna steklarska industrija, v kateri še posebej izstopata Steklarni Rogaška in Hrastnik.