Sreda, 18. 1. 2012, 13.50
8 let, 7 mesecev
Šugman kot gangster: Tako obsedenega egocentrika še nisem igral
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4
Dramo, ki povezuje čikaške gangsterje iz časa velike recesije in zgodbo o vzponu nacizma, je Bertolt Brecht napisal leta 1941 za ameriško občinstvo med tem, ko je na Finskem čakal na vizum za ZDA, njene uprizoritve pa ni nikoli dočakal.
Pred vajo v Cankarjevem domu smo se pogovarjali z glavnim igralcem Jernejem Šugmanom.
V čem se vloga gangsterja Arturja Uija razlikuje od vaših preteklih vlog?
Vloga Arturja Uija je specifična v marsičem. Navezuje se namreč na eno fiktivno in eno realno osebo. S fiktivno ciljam na lik gangsterja Al Caponeja in z realno na lik Adolfa Hitlerja. Čeprav sem igral že precej kraljev in predsednikov, takšne vloge še nisem imel. Takšnega obsedenega egocentrika še ne.
Gre za zgodovinski gangsterski šov s precejšnjo ostrino na eni strani in komedijantstvom na drugi strani. Režiser Eduard Miller je dejal, da ste ustvarili izjemno grenko-duhovito figuro. Je torej vaša vloga bolj groteska ali prevladujejo prvine komedije? Ali lik, ki ga vidimo na plakatih, ustreza realnim potezam Artuarja Uija?
Se mi zdi, da plakat zelo dobro ustreza zgodbi. Zgodba Arturja Uija je grozljiva, ker je povezana z umori, šikaniranji, prevarami, brezkompromisnim vzponom na oblast, po drugi strani pa gre le za nek šov za gledališče, v katerem se lahko tudi šalimo. In ravno skozi "hec" včasih izpovemo več bridkosti, kot bi to lahko izrazil dokumentarni film. Naša predstava povezuje tako karikature kot tudi osebno pretresljivejše tone.
V vlogi Arturja Uija ste nadomestili igralca Jurija Zrneca …
Pravzaprav ga nisem nadomestil, ker je zbolel že na začetku vaj ….
Torej priprave niso bile okrnjene.
No, so bile, ker smo čakali, kaj bo ... že takrat je bilo malo časa, zdaj pa zelo drvimo.
Kdaj ste začeli z vajami vi osebno?
Petega decembra.
Tako režiser Eduard Miler kot tudi avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska poudarjata aktualnost Brechtovega teksta in njegovo povezavo z aktualnimi družbenopolitičnimi dogodki. Ste tudi sami opazili vzporednice?
Absolutno.
Na primer?
Na primer gospodarski kriminal, afere, ki se dogajajo politikom, dejstvo, da vsi prežimo na to, kdo bo napravil napako. V naši politiki je zbrane toliko negativne energije, da se samo čaka, da kdo napravi napako, da se plane nanj in se ga šikanira. Naša zgodba je seveda drastičnejša. Seveda ne živimo v takšni družbi, kot jo prikazujemo, ravno zato je naslov predstave Ustavljivi vzpon in ne neustavljivi. Gre za zlo, ki ga je treba ustaviti, ker samo se ne bo.
Kdo je tisti, ki ga v današnjem času lahko prepreči?
Lažje bi govoril o Hitlerjevem vzponu. Verjetno bi se ga dalo ustaviti. Že preden je začel z vojno, se je vedelo, kaj hoče, znano je bilo, da je agresiven, da njegova politika temelji na grobi agresiji, a Evropa se takrat ni dovolj zdrznila.
Zakaj menite, da je bilo tako?
Zaradi raznih strahov, saj si vedno mislimo: Ah, saj bo. Vse dokler se maligen tvor ne razraste do obsega, ko je to že prepozno.
Ste za to vlogo tudi posebej študirali Hitlerjev lik?
Malo pa (nasmešek).
***
Po besedah dramaturginje in avtorice priredbe Žanine Mirčevske igra govori o tem, kako kratka je pot do oblasti za psihopate, ki z diktatorskimi režimi, podkupljivim sodstvom in likvidacijami popeljejo družbe v propad, ob tem pa je motiv političnih manevrov zgolj materialna korist. Po besedah Mirčevske je ključno sporočilo besedila, da je treba brezkompromisno vztrajati, se upirati in biti brezkompromisen tudi do samega sebe.
Režiser Eduard Miler je kljub pomanjkanju časa s študijem predstave zadovoljen. Z ansamblom so pogosto delali dolgo v noč, tudi do štirih zjutraj, v podobnem tonu pa bodo kljub "zgaranosti" nadaljevali do zadnje minute. Njegova vloga je bila spoj teksta, igralskega ansambla in glasbe skladatelja Boštjana Gombača, ki jo bo pet glasbenikov v živo izvajalo na odru. Pogrebni Chopinovi koračnici se bodo pridružile tudi velike orgle Gallusove dvorane.
