Semeniška knjižnica

Tako kot Stolnico so tudi semenišče zgradili isti ljubljanski izobraženci, člani Akademije operozov, ki so leta 1701 začeli z zidavo baročne cerkve in sklenili njej dodati še knjižnico, v kateri bi bile po njihovi smrti shranjene in javnosti na voljo tudi njihove knjige. Prvi obiskovalci javne knjižnice so vanjo vstopali skozi poseben vhod s ceste, ki bi ga danes na fasadi semenišča težko našli, je pa vrisan v načrtu zgradbe iz leta 1819. Obiskovalec je tako zaradi posebnega vhoda in iluzionističnih poslikav imel predstavo, kot da bi bil v samostojni zgradbi. S poslikavami Quaglio začel leta 1721 Stavbo semenišča, v katerem je tudi knjižnica, so začeli graditi leta 1708. Načrte za gradnjo je pripravil italijanski arhitekt Carlo Martinuzzi. Trinajst let po začetku gradnje je svoje delo nadaljeval Giulio Quaglio, ki je z iluzionističnim slikarstvom opremil strop knjižnice in se med drugim podpisuje tudi pod nekatere freske v ljubljanski stolnici.

Na obokan strop je Quaglio naslikal za baročno umetnost značilne alegorične pobe modrosti, vere, upanja in ljubezni. V okvir, nad katerim se razprostira nebo, je slikar umestil figuralne podobe, ki so predmet določenih alegorij. Žena z belo kroglo in palmovo vejico predstavlja modrost, žena s križem in kelihom vero, druga s sidrom upanje in zadnja s plamenom na glavi ljubezen.

Na stropu je mogoče razbrati še podobe papeža Gregorja Velikega, sv. Hieronima, Ambroža in Avguština, Tomaža Akvinskega … Vsi pogledi so usmerjeni v angela, ki v odprti knjigi drži sporočilo: Ljubi gospoda, svojega Boga, in svojega bližnjega.

V vogalih oboka so upodobljeni antični filozofi in pisatelji. Ženske podobe v ovalnih medaljonih naj bi po razlagi A. Lavričeve predstavljale takratne univerzitetne znanosti, teologijo, filozofijo, medicino in pravo. Freske so do danes ostale skoraj nedotaknjene. Knjižnici ni prizanesel le veliki ljubljanski potres iz leta 1895, a so se skoraj v celoti, razen manjših posegov Antona Jebačina, ki je popravil nekaj razpok, ohranile v izvirni podobi in so še danes takšne, kot jih je ustvaril Quaglio.

Čiste in dokaj nasičene so ostale tudi barve, saj v prostoru knjižnice niso nikoli kurili in niti študirali brez dnevne svetlobe. Slikar je v iluzionistični maniri naslikal tudi pet slepih oken, tako da je ustvaril vtis samostojne stavbe.

Poslikave nadgrajuje še pohištvena oprema Knjižnica je izrazito baročna predvsem v poslikavah. Knjižne omare se sicer zaradi simetrije izmikajo atektoniki in dinamiki baročnega pogleda na umetnost, a so vseeno bogato členjene in izdelane v detajlih. Knjižne omare je mizar podpisal z letnico 1725 in s svojim anagramom Jos Wer, kar bi lahko brali kot ime mojstra Jožefa Werganta, ki je bil oče mojstra Fortunata Berganta, pomembnega slovenskega slikarja.

Omare so iz hrastovega lesa in jih je v knjižnici toliko, kolikor ima znakov latinska abeceda. Zanimivi so stebri, ki niso polni, ampak se za njimi skrivajo knjige in kapiteli, pri katerih si niti dva nista enaka. Rokodelčeva odličnost pa se kaže tudi v školjki nad vhodom in nasproti oknom.