S Titom o Titu (video)

Kakšno je bilo vaše otroštvo? Bilo nas je 13 otrok. Zato sem šel k dedu Martinu na slovensko stran. Tam sem preživel prvih šest let svojega življenja, kot pastir – pasel sem krave. Na otroštvo imam lep spomin.

Kakšne spomine imate na delo na tujem, v Sloveniji, na Češkem ... Kot ključavničar – to je poklic, za katerega sem se izučil – sem bil zaposlen malo časa. Najprej sem delal v tovarni Titan (katere ime ni po meni, samo da opomnim) v Kamniku, nato pa me je poklicna pot zanesla na Češko. Tam je bilo ... podobno kot danes. Tudi takrat so delavci trepetali za svoje plače, niso vedeli, ali bodo plačilo za opravljeno delo sploh prejeli ali ne. Plače so bile nizke. Že naslednji dan si se lahko znašel na ulici, torej si bil odpuščen. Pa niti vedel nisi, zakaj. Torej je bila situacija resnično podobna današnji.

Od kod pravzaprav vaš vzdevek Tito? Vsi namreč poznamo anekdoto, da naj bi vam ga dali vaši sodelavci, ker ste radi dodeljevali naloge: Ti stori to, ti to, ti to ... Anekdota je resnična, da. Kot vrhovni komandant Jugoslavije, najvišje po činu maršal, sem moral deliti naloge. In to sem delal v maniri "ti naredi to, ti to, ti to (kaže s prstom), Ti Maček to, ti Popović to, ti Kardelj to" ... In začeli so me imenovati Tito. Vendar to ni moj edini vzdevek. Imel sem jih šest: Valter, druže stari moj, ... Najbližji sodelavci me nikoli niso klicali Tito, ampak druže stari. Stari, ki je bilo tudi neke vrste partizansko ime, je potem nekako med najbližjimi tudi obveljalo.

Kaj vam osebno in kaj kot politična osebnost pomeni proslavljanje dneva mladosti? Ste se vi spomnili imena dan mladosti? Vedno sem poudarjal, da je mladina prihodnost naše države. Ker se državi, ki ima tako mladino, kot jo ima naša, ni treba bati za prihodnost. To sem mladim velikokrat dal vedeti v mojih govorih. Podeljeval sem jim štipendije, da so lahko študirali, kar so želeli. Vsakdo, ki je imel voljo po učenju, je to lahko tudi uresničil. In dobil službo in živel dostojno življenje. Danes to, žal, ni več tako ...

Mlade sem želel nekako nagraditi, pač z njihovim dnevom, s praznikom jugoslovanske mladine. Takrat je v Jugoslaviji vladala ideja o bratstvu in enotnosti in kdo drug kot mladi bi to idejo lahko bolje predstavljali. To sožitje, to enotnost sem želel ponazoriti s štafeto mladosti, ki bi potovala od vasi do vasi, od mesta do mesta in svojo pot 25. maja končala na štadionu JNA v Beogradu, kjer je potekala velika slovesnost z glasbo in plesom.

Kdo si je zamislil predajo štafete mladosti in kdo štafeto kot predmet? Štafeta mladosti je bila simbol bratstva in enotnosti. Tako kot danes Luč iz Betlehema nosi v sebi upanje in ponazarja povezanost sveta s tem, da potuje od države do države, da ponazori ljubezen in spoštovanje med ljudmi, tako je bila štafeta mladosti simbol povezave različnih jugoslovanskih republik. Še danes vem, no, upam, da je bilo to nekaj pozitivnega. Če je bila ideja o enotnosti seveda iskrena ... Sama predaja štafete pa izhaja še iz antičnih časov, ko so še pred olimpijskimi igrami širili duh svobode in prijateljstva. Tega si nisem izmislil jaz. Čeprav bi si rad ... Aha, to je pa zadnja štafeta mladosti iz Slovenije leta 1979, ki jo je ustvarila kiparka Milena Braniselj (pokaže na fotografijo kiparke), in ki sem jo v Beogradu še osebno prejel iz rok "omladinca". Sicer pa so Slovenci vsega skupaj oblikovali štiri štafete, eno torej Branisljeva in tri Radovan Nemec.

Vedno sta bili dve štafeti. Ta podatek je dolgo bil neznan tudi meni. Ista takšna (pokaže na štafeto) je tudi v Beli hiši v Beogradu. Vprašal sem, čemu to. In, logično, ena je bila tista, ki je potovala od rok do rok in ki sem jo prejel v svoje roke vsako leto 25. maja na štadionu v Beogradu. Druga, rezervna, pa je bila v primeru, če potujoča ne bi prišla do mene, če bi jo mogoče ukradli. Če bi se to zgodilo, bi jo z vojaškim helikopterjem takoj prepeljali do mene in ne bi bilo nobene škode.

Zakaj 25. maj, če naj bi dan mladosti obeležil vaš rojstni dan, ki je bil 7. maja? To je zanimiva zgodba. In zanjo je kriv, ne boste verjeli, Hitler. Sam sem res rojen 7. maja, a Hitler je za Valterja (eden izmed mojih vzdevkov) imel informacije, da je rojen 18 dni pozneje, torej 25. maja. Hitler, kot velik cinik, me je želel presenetiti in ker je vedel, da se takrat nahajam v Drvarju, je 25. maja 1944 na moj 50. rojstni dan (po njegovih informacijah) izvedel napad (od tod znameniti desant na Drvar). Malo je manjkalo, da me takrat niso ujeli in me odpeljali v Berlin, kjer bi me zagotovo likvidirali. Če bi se to res zgodilo, kdo ve, kaj bi bilo z našim jugoslovanskim odporom. Po vojni se je obdržalo prepričanje, da je Hitler Tita napadel na njegov rojstni dan. Ker se je to zgodilo 25. maja in ker so vsi želeli obeležiti moj rojstni dan, sem se odločil, da naj torej ostane ta datum, a naj se združi s praznovanjem dneva mladosti. Tako je dan mladosti postal "moj" rojstni dan.

Kaj vas je v prostem času, ko ste ga pač imeli, najbolj razveseljevalo? Ste imeli kak poseben hobi? Poglejte, zame kosilo in večerja nista bila mirna obroka, ki bi ju lahko z Jovanko sama uživala. Vedno so bile prisotne tuje delegacije, tuji predsedniki, ... In ta srečanja so se skoraj vsak dan zavlekla do ene, druge ure zjutraj. Lahko si torej predstavljate, da veliko prostega časa ni bilo. Tisto malo, kar ga je bilo, pa sva ga preživela ob gledanju filmov in dolgih sprehodih v naravi (še posebej ljubi so mi bili Brioni). Je pa res, da skoraj ni bilo večera, ki ga ne bi preživel ob gledanju filmov, pred ali pa tudi po srečanju z delegati.

Bili ste velik filmofil ... Je kakšen film, ki vam je še posebej pri srcu? Zakaj? Najraje sem gledal vesterne, kriminalke, srhljivke, tudi znanstvenofantastične filme. Redko kdaj se je zgodilo, da mi kak film ne bi bil všeč. Ta, ki je zame predvajal filme, je to počel po mojem okusu. Tako da sem bil redkokdaj razočaran nad tem, kar sem videl. Od slovenskih filmov sta mi bila najljubša Moj ata, socialistični kulak in Samorastniki. Če lahko izberem, mi je bila ljubša evropska kinematografija, saj se mi zdi, da je inteligentnejša od ameriške.

Koliko ste sami, če sploh, sodelovali pri nastanku filma Sutjeska, v katerem vas je upodobil znan hollywoodski igralec Richard Burton? Je bila Elizabeth Taylor v času snemanja tudi v Jugoslaviji? Prebral sem scenarij, predvsem zato, da so bili vsi podatki, vse informacije o poteku bitk, vojne, lokacijah, pravilne. Nikoli nisem želel v filmu upodobiti samega sebe. Zato je režiser Duletić predlagal, da me upodobi velika igralska zvezda, da bi lahko s filmom sodelovali tudi pri nominacijah za oskarja. To nam ni uspelo, uspelo pa je, da je v filmu nastopil sam Richard Burton. In edinkrat, ko sem bil prisoten na prizorišču snemanja, je bil prizor, v katerem sem ranjen v roko. Takrat sem z Burtonom izmenjal par besed o tem, kako naj prizor odigra. Po posnetem prizoru sem si ogledal posnetek in "požegnal" zadevo. Čeprav, veste, Burton je bil pijan. Zaradi treme in velike odgovornosti, da bi me čim bolj realistično upodobil, se je, ubogi revež, napil in je med snemanjem padel iz helikopterja. Taylorjeva je v tem času prebivala v moji rezidenci v Igalu v Črni gori in njega so vsak dan po snemanju z vojaškim helikopterjem prepeljali tja, da je bil lahko z njo.

Kaj menite o filmu Bitka na Neretvi? Sam film je mojstrovina, kar je tudi dokaz nominacija za oskarja za najboljši tujejezični oskar. In ne samo to, v filmu je kopica hollywoodskih in jugoslovanskih igralskih legend: Yul Brynner, Franco Nero, Orson Welles, Ljubiša Samardžić, Bata Živojinović, Milena Dravić ... V tistem času je bil to tudi najdražji film, posnet v vzhodni Evropi (če odštejemo Sovjetsko zvezo, seveda). In, ali ste vedeli, da je enega od originalnih filmskih plakatov oblikoval sam Pablo Picasso? To je edini njegov plakat, ki ga je za časa svojega življenja kdajkoli zasnoval za potrebe filma. Bil pa je tudi film, ki je v tistem času podrl vse rekorde gledanosti. In ljudje ga še danes radi pogledajo ...

Sicer pa so Američani v tistem času posneli kar nekaj filmov z velikimi imeni Hollywooda pri nas. Mi smo za potrebe snemanja naših filmov potrebovali kapital, ki so ga prinesli prav Američani. Zato je beograjski Avala film zgradil velik studio, v katerem so, predvsem zaradi nizkih stroškov produkcije in delovne sile, snemali filme.