Razstava živega, v neživem

Okostja, mišičevja, organi … Razstava je obiskovalcem ponudila poglobljen vpogled v zgradbo človeškega telesa. Z njo so lahko obiskovalci lastno anatomijo svojega telesa razumeli in spoznali preko razstavljenih objektov iz obširne zbirke teles. Zbirko bi lahko brali, kot sodobnejšo različico pionirske anatomske zbirke v Firencah imenovane "La specula" iz leta 1814. V Zagrebu so objektivno razstavili okostja, mišičevja, organe … Po eni strani je razstava znanstvena in zelo medicinska, po drugi pa se vključuje tudi v polje umetnosti. Skupni imenovalec obema je anatomija. Zgradba telesa je bila od nekdaj zelo občutljiva a vseeno zanimiva tematika raziskovalcev te zvrsti znanosti. Znanost se je povezovala z likovno umetnostjo in umetnost z znanostjo. Drug drugemu so pomagali in človeštvu pomagali k spoznavanju zgradbe telesa.

Zakaj je razstava umetniški projekt? Razstava je umetniški projekt že v samem konceptu, v katerem avtor preparira donirana telesa in jih prikazuje v celoti kot tudi selektivno. Vsi objekti, za katere bi lahko rekli, da so kiparske stvaritve narave, so si med seboj zelo podobni a vseeno jih gledamo z zavestjo, da so to bila telesa individualnih osebnosti. Umetniški je tudi pristop k telesu, kjer ga avtor razstave razgali in postavi pred gledalca brez vsakršne zaščite ali spoštovanja ali obrambe. Naša lastnina, naše telo se predstavi brez kože pred nami. Vdrta telesa, okostja, organi …

Umetniško pa poimenujemo lahko tudi samo seciranje teles. Seciranja so poznali že v Egiptu in v stari Grčiji, kjer so znanje iz seciranja živali prenašali na ljudi. Najbolj znane anatomske študije so verjetno študije Leonarda. Te še danes poleg znanstvenega pristopa vključujejo tudi estetske in umetniške elemente. Konec 16. stoletja so se znotraj univerz pojavila prva anatomska gledališča. Konec 18. stoletja se pojavijo voščeni modeli. Obrtniško so se izdelovali različni anatomski modeli, najbolj znane iz tega obdobja so tako imenovane Anatomske Venere. Razstavljivi modeli narejeni iz voska, so nadomestili lesene modele in so v takratni javnosti imeli predvsem poučno vlogo. Izobraževalno pa smo seveda lahko brali tudi razstavo v Klovićevih dvorih.

Kiparsko tihožitje Razstavljeno telo je brezosebno, avtor mu vzame vse, kar sicer še vedno ima. Na primer teksturo, ki smo jo vajeni videti kot zunanjost, zamenja s strukturo in nas popelje v notranjost samega telesa. Razstava je kot eno veliko kiparsko tihožitje in je bila razdeljena v različne tematske sklope. Avtor začne z okostjem, nadaljuje z mišicami, notranjimi organi, in konča z ožiljem in živčevjem, v razstavo pa vključi tudi zarodke. Predvsem zanimiv je sklop mišičja. V tem sklopu so lahko obiskovalci videli kje ima določena mišica nasadišče in kam se le ta pripenja, kakšna je njihova struktura, oblika in velikost. Mišice so sicer izsušene in močno skrčene, a vseeno nazorno nakažejo svojo vlogo in položaj v telesu. Telesa postavljena v različne poze so na trenutke spominjala tudi na neoklasicistične ideale, kjer so umetniki tistega časa najpogosteje okostnjake upodobili v pozah, kot da bi bili živi. Pomisleke, zgražanje in začudenje ter odtujenost na razstavi niso toliko vzbujali oboleli organi, kjer avtor prikaže bolezen ciroze jeter ali pa na primer pljučnega raka. Obiskovalcem so bili tuji predvsem zarodki, v različnih razvojnih stanjih. Le na tem mestu osebno težko ocenim razstavo kot umetniško, a ne nazadnje se vse večkrat dogaja, da tudi umetnost kdaj prestopi meje svoje morale.