"Rad imam to predstavo, ampak pred njeno izvedbo vsakič fizično zbolim od strahu"

V čem vidite največji izziv monodramske uprizoritve? Eno veliko polje svobode se širi v vse smeri. Noč je posebna v več smereh. Beseda je o najtežjem sodobnem monologu. Pri tem imam v mislih tekst, ki je izvorno pisan za enega igralca in ne kot adaptacija nekega romana ali novele. Drama zajema štirideset strani teksta, ki so napisane kot en sam stavek. Koltes ga ne prekinja, znaki interpunkcije so samo gramatični, ampak misel teče kot ognjemet po eksploziji, ki se sestavlja v nove oblike.

Gre za poezijo, ki je na trenutke kot močan dramski dialog z izmišljenim sogovornikom, a potem razpade v niz asociacij, ki vodijo v skrajne kotičke samote. Tema osamljenosti je pretopljena s socialnim obupom, političnimi komentarji. Z Ivico Buljanom sva se odločila, da bova vse teme prikazala v nekakšni monolitni energiji, ki jo poganja hitrost, nuja. Ta nujnost mi ne dovoljuje, da padem v psihološke klišeje.

V kakšni vrsti predstave se lažje izražate ̶ v monodrami ali predstavi, v kateri ste soodvisni od drugih akterjev na odru? V obeh enako. Na programu imam pet, šest monopredstav, od te izjemno kompleksne, do Čudovitih dogodivščin vajenca Hlapića, ki je zahtevna zaradi manipulacije s ploskimi lutkami, pa Žabjega Kralja s kombiniranimi lutkami, Kalifa Štrka z enajstimi marionetami ali Osla Nazarenskega, kjer upravljam z marionetami in igram 16 karakterjev, ter Palčice, ki je izziv na računalniško-animatorskem polju, a zahteva izjemno veliko igralsko koncentracijo. Ko sem pogosteje igral te predstave, sem si silno želel biti v neki ansambel predstavi. Trenutno igram v Lovskih scenah iz spodnje Bavarske v Kranju, in seveda užitek je deliti delo s kolegi, biti del neke kolektivne energije in radosti.

Če lahko karseda objektivno ocenite, komu izmed finalistov bi vi podelili nagrado? Na žalost večine predstav nisem videl, ampak glede na imena igralcev, režiserjev, piscev tekstov, lahko zaključim, kako gre za izjemno močno "konkurenco" na vseh področjih monodrame, od tradicionalne psihološke igre do skrajno osebnega performansa, kar govori o tem, da se vsa slovenska gledališka slika zrcali tudi na polju monogledališča. S tem sem lahko samo še bolj zadovoljen, da je prav meni pripadla ta nagrada.

In pa klasično vprašanje ob nagradah: kaj vam pomeni nagrada Zlatka Šugmana? Klasičen odgovor: ogromno. Kot tudi vsaka nagrada, ta imenovana po izjemnem Zlatku Šugmanu, honorira neke napore, ki jih sredina v nekem trenutku prepozna kot kreacije, ki se izdvajajo s kakovostjo, inovativnostjo ali so preprosto drugačne. V mojem primeru je nagrada krona enega ogromnega napora, ki traja zadnjih 12 let, napora, da se je Mini teater v vsej svoji fragilnosti vzpostavil kot pomembno gledališko mesto na karti Slovenije in Evrope. Nisem hvalisav, če povem, da smo dobili skoraj vse nagrade pri nas, od velike Borštnikove, Zlate paličice, nagrad na lutkovnem biennalu, Severjeve, Župančičeve in številne nagrade po svetu, to pomeni nagrade na vseh področjih, v katerih Mini teater deluje. Poudarjam, kako je to pomembno, saj gradnja Mini teatra na Križevniški v Ljubljani navkljub vsem obljubam potencialnih donatorjev finančno še vedno ni zaključena. Želel bi, da bi Ministrstvo za kulturo RS in Mesto Ljubljana vendarle končno spoznala, da ne gre za komercialno gledališče, od katerega služi en posameznik, ampak ves mali umetniški svet, ki združuje več sto umetnikov in zaposluje šest ljudi, ki meščanom nudijo pogumen umetniški program za odrasle in otroke ter otroke navaja na odhode v gledališče in na najvišje gledališke standarde.