Pridobljeno s prevodom

Pod naslov samostojne razstave Pridobljeno s prevodom se vključujejo slikarska platna različnih dimenzij. Klasično slikarstvo povezuje s sodobnimi vizualnimi medijskimi pripomočki avtor z zanimivo in sodobno vsebino. Naslov razstave parafrazira filmsko uspešnico Izgubljeno s prevodom iz leta 2003. Danes je prevod naključnega srečanja v realnem življenju ne le slikarsko raziskovanje, ampak iskanje in želja vsakega izmed nas. Čeprav se vsak ustvarjalec umetnostnega dela trudi, da bi mu uspelo pri prevodu živega ponuditi nov pogled ali alternativo življenju, to uspe redkim, v tem primeru ni dvoma, da avtorju ne bi uspelo.

Zupančevi prevodi so medijski prevodi iz realnega izkustva v fotografsko podobo in naprej v slikarsko platno. Pri tem je pomembno dejstvo, da umetnik prevaja naprej in ne nazaj in s tem ponavljanjem ustvarja nove življenjske izkušnje, ki so realnost vsakega od nas. Odsev luči v večerni veduti mesta, zarjavel napis na avtomobilu, odsev oblakov v tovarniški arhitekturi, črkovna vrsta na slikovni površini, vse to so prepričljivi prevodi živega. Slike na razstavi so pogledi v vsakdan vsakega od nas, ki si v svetu išče svoje lastno mesto, ki mu bo prav in ki ga bo najbolj zadovoljilo, podobno kot to mesto iščejo prodajalci za svoje nove poslovalnice.

Urbana arhitekturna krajina Naša kulturna in arhitekturna krajina se je po osamosvojitvi začela spreminjati. Posledica odprtega prostora in trga so danes novodobne arhitekturne stavbe, s katerih se svetijo tudi napisi Hofer. Preprosta minimalistična in modernistična arhitektura je svoje mesto našla ne le na robu mest, ampak tudi v slikarskem platnu. Izčiščena arhitekturna forma na platnu Klemna Zupanca zaživi v angažiranem prevodu, ki v podtonu opozarja na sodobno potrošnjo družbo, ki je tradicionalna svetišča zamenjala z vsakodnevnimi ali obiski trgovskih svetišč enkrat tedensko.

Zunanji videz stvari se v razstavi z naslovom Pridobljeno s prevodom prevaja v likovni videz slikarskega medija. Vsebina razstave zavzema resen odnos do ateljejske slikarske prakse in vsebine, ki se v ateljeju udejanja. Realizem v prevodu danes zavzema povsem nove definicije individualnega in kolektivnega razumevanja stvarnosti, ki je upodobljena pred nami v slikarski materiji. Vsak prevod vključuje tudi izgube v prevodu in temu ne uide niti umetnost, ki posnema realnost. Slikar se namreč sam odloča, katere podatke bo prevedel v delo, ki bo prevedeno obstajalo v novem kontekstu in prevodu. A prevod ponuja tudi priložnosti, da se umetnik z izgubami sooči, še več – v njih spregleda nove vsebinske potenciale, kar je mlademu umetniku na slovenskem likovnem prizorišču vsekakor uspelo.

Realizem ni realno Slikarstvo, ki nastaja s pomočjo fotografije, avtor ob delu zapiše tudi spletni naslov, kjer je motiv prevoda našel, niso realistično naslikane slike. Bolj kot z realizmom se dela pripenjajo na problem realnega. Realno nastaja in se dojema v kontekstu bivanja vsakega posameznika, ki zahaja v preproste in montažne trgovine in z lastno izkušnjo potrošništva, samega sebe tudi uvidi v delu. Vprašanje, ki se je pojavilo z iznajdbo fotografskega medija, ali sploh še potrebujemo slikarstvo, se v njegovem primeru rešuje recipročno v soodvisnosti. V galeriji nas namreč nagovorijo klasična slikarska platna, ki so renesančno načrtovana s perspektivno mrežo, ki je ustvarjena s pomočjo grafoskopske projekcije na platnu. Njegova umetnost je videti tako, kot tisto, kar spregledamo v realnem življenjskem okolju in je tudi zaradi tega nekaj živega, svobodnega in vredno ogleda.