Prešernovi nagradi za Marlenko Stupica in Zorka Simčiča

V Cankarjevem domu so na predvečer državnega praznika podelili velike in male Prešernove nagrade. Kot je v nagovoru dejal predsednik UO Prešernovega sklada akademik Jože Trontelj, je nocojšnji večer slavnosten, svečan trenutek, ko nekoliko pozabimo na grenkobo svetovnega in slovenskega časa, je praznik slovenske kulture.

Po njegovih besedah bi Ivan Cankar danes po 100 letih morda ponovil svoje dramatično svarilo, naj ne dopustimo, da se nam bo kultura spremenila v belo krizantemo, pripeto na prsih siromaka. Cankarjevo vero, da "napoči zarja tistega dne", ko naša kultura ne bo več krizantema na siromakovih prsih, je označil kot "sončni žarek na oblačnem nebu". "Oblak je pregnala že večkrat, tudi tedaj, ko je bil mnogo temnejši in ni razloga, da ga ne bi spet," je dejal in dodal, da Slovenci ta čas res nismo na jasnem soncu, a vse, kar imamo najboljšega, tudi ni pod temnimi oblaki.

Opomnil je, da številne človeške usode že razkrivajo eksistenčno stisko, revščino in malodušje tam, kjer ju zadnja desetletja nismo videli. Kulturne dobrine postajajo luksuz, zato, kot je dejal, toliko bolj cenimo tiste, ki še vedno kupijo knjigo ali obiščejo gledališča, galerijo ali koncert in smo veseli tistih, ki vedo, da mora kultura preživeti. Ljudje za preživetje kot človeška bitja potrebujemo tudi umetnost in kulturo, kultura in umetnost morata prežemati vsa polja človeškega delovanja in ustvarjanja, je v svojem nagovoru poudaril Trontelj.

Zdravljici v interpretaciji dramskega igralca Borisa Cavazze je sledila podelitev Prešernovih nagrad.

PREŠERNOVI NAGRADI PREJMETA: *slikarka Marlenka Stupica za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus:

Marlenka Stupica je v preteklih petdesetih letih izrisala imaginarij podob otroštev nekaj generacij. Leta in leta je v hiši v Trnovem mešala slikarske barve in potem so izpod čopiča v naš otroški svet prihajali Pika Nogavička, Collodijev Ostržek, Grimmovi Sneguljčica – njena Sneguljčica je bila pravzaprav njena Marija Lucija Stupica, prav tako slikarka – in Trnuljčica, Valjavčev Pastir, Rdeča kapica, Palčica, če jih naštejemo samo nekaj ... "Ko me sprašujejo o mojih spominih na otroštvo, bi lahko povedala marsikaj ... Imela sem dve veliki hrepenenji. Tako veliki, da se spominjam, da me je, kot se reče, bolela duša. Eno je bila želja, da bi v nedogled prelistavala knjige s slikami, kar pa takrat ni bilo tako lahko dosegljivo kot danes, zato je bilo hrepenenje toliko večje. Drugo pa je bila želja po risanju in slikanju. Risanje mi je pomenilo način življenja, otroško igro in duševni stimulans." Ob njenih umetninah občutimo nostalgijo po časih, ko se časa še nismo zavedali, ko nas je preveval tisti občutek večnosti, ki mine, ko se na robu odraslosti zavemo svoje minljivosti.

*pisatelj Zorko Simčič za življenjsko delo in bogat literarni opus

Bogat in žanrsko raznovrsten literarni opus Zorka Simčiča sega od romanov, kratke proze in poezije prek dramatike do esejistike. Za Simčičevo najpomembnejše dramsko delo po mnenju dr. Matevža Kosa upravičeno velja drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967). Ta dramski misterij, ki je bil prav tako večkrat ponatisnjen, odpira odrešitveno-spravno problematiko, povezano z dogajanjem na Slovenskem v času druge svetovne vojne in revolucije. Po sodbi literarne zgodovine gre celo za "najvišji dosežek sodobne slovenske dramatike". Znotraj bogate Simčičeve esejistike izstopa zlasti njegova korespondenca s pisateljem Stankom Majcnom: to dopisovanje, ki je ne samo pomemben kulturnozgodovinski dokument, temveč tudi lucidna analiza povojnih slovenskih – in svetovnih – razmer, je leta 2000 izšlo v odmevni knjigi Srečanja z Majcnom. Vrhunec pa je Simčičevo pisateljevanje, ki sicer obsega nekaj deset knjižnih naslovov in številne revijalne objave, brez dvoma doseglo z najnovejšim romanom Poslednji deseti bratje. Izjemno obsežno besedilo je nastajalo nekaj desetletij in ga lahko imenujemo Simčičevo življenjsko delo.

NAGRAJENCI PREŠERNOVEGA SKLADA SO: *prevajalka Marija Javoršek za prevod Rimskih političnih tragedij Pierra Corneilla

Po dvajsetletnem prevajanju dramskega opusa francoskega klasicističnega dramatika je prevajalka Marija Javoršek lani izdala prevod Rimskih političnih tragedij Pierra Corneilla. Z izjemnim posluhom za klasicistično poetiko in rimsko zgodovinsko tematiko je poustvarila vzdušje bratomorne vojne v Horaciju, nesmrtne cesarjeve monologe v Cini in politične dialoge v Pompejevi smrti. Mojstrica prevajanja, ki je slovenskemu bralcu približala že več kot 50.000 verzov povečini starejše francoske literature – pred nedavnim slovite Rože zla Charlesa Baudelaira in krščansko tragedijo Polievkt Pierra Corneilla, drame Moliera in Racina, Yourcenarjevo, če naštejemo le del izbora ... Na filozofski fakulteti je študirala francoski in italijanski jezik s književnostjo. Jezikoslovje ima v krvi – mama je bila klasična filologinja in romanistka, sestra klasična filologinja in anglistka, njen drugorojeni sin pa se z besedo ukvarja kot francist in komparativist. Pravi, da je bila knjiga v njeni družini vedno navzoča, kot otroci so brali po vseh kotih in bolj ko je bilo prepovedano, bolj je bilo vznemirljivo, so še zapisali v obrazložitvi.

*pesnik Gorazd Kocijančič za pesniško zbirko Primož Trubar zapušča Ljubljano

Pesniška zbirka Gorazda Kocijančiča govori o tem, kaj se je godilo s Trubarjem, ko je moral po večletnem verskoreformatorskem in knjižnem delu za svoj narod zapustiti Ljubljano. O tem ne pripoveduje, ampak govori na način lirske izpovedi. Integralni prevod Platona je morda le najbolj izstopajoč Kocijančičev prevajalski dosežek. Njegov opus je namreč precej obsežen, prevajal je Donizija Aeropagita in sodeloval pri standardnem prevodu Svetega pisma, od avtorskih del pa velja posebej omeniti Med Vzhodom in Zahodom: štirje prispevki k ekstatiki ter knjigo Razbitje – sedem radikalnih esejev. Kocijančič je dobitnik Sovretove in Rožančeve nagrade, poleg tega je aktiven tudi kot urednik knjižne zbirke in medmrežne revije Logos. Na slovenski filozofski sceni velja za specifično figuro, ki ne pripada nobeni od uveljavljenih filozofskih šol. V nasprotju s sodobnimi filozofskimi strujami, ki so kritične do zgodovine metafizike, je ta za Kocijančiča relevantna: "Privlači me tisto, kar je bilo v vseh časih izrečeno in kar po mojem še zdaj velja. Kar je resnično."

*baletna plesalka Regina Križaj za baletni opus v zadnjih dveh letih, še zlasti za predstave Klasika in tango, Zlitje stoletij in Bajadera

Regina Križaj, prvakinja ljubljanskega baleta, s svojim plesnim opusom presežno združuje obsesivno težnjo po utopični transcendenci baletnega kanona z ostrino in plastiko sodobnosti. Prefinjenost baletnega jezika prepričljivo utemeljuje v vseh klasičnih vlogah, med drugim tudi kot Umirajoči labod v istoimenskem baletnem solu ali pa kot očarljiva Rajmonda v istoimenskem baletu, kjer v solo variaciji Grand pas Classique melanholijo junakinje s ploski rok menjaje polni – zdaj je ples žalosti, nato spet ples obujenega upanja in kljubovanja; ali pa kot strastna Nikija v baletu Bajadera, ki je z dramatičnim usidranjem v koreografsko partituro mistično nežna in nedosegljiva, a takoj zatem polnokrvno zemeljsko stvarna. Regina Križaj je virtuozinja baletnih sfer, cenjena tako v strokovnih kot javnih krogih, ki je s svojo prepoznavno plesno estetiko in visokim nivojem baletne tehnike postavila nov mejnik slovenskega baleta, so zapisali v obrazložitvi. Zaljubljena je v gledališče, v duh giba, besede, glasbe in podob, to je del nje, je povedala v enem od intervjujev.

*mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink za zgoščenko Slovenija! in odmevni cikel koncertov po Sloveniji – z osrednjim koncertom, ki sta ga izvedla 8. februarja 2012 v ljubljanski operni hiši

Na lanskoletni slovenski kulturni praznik so v ljubljanski Operi izvedli Večer slovenskih samospevov, ki so ga oblikovali glasbeniki svetovnega slovesa: mezzosopranistka Bernarda Fink, basbaritonist Marcos Fink in pianist Anthony Spiri. Samospev, ljubezenski spoj glasbe in poezije, zahteva vsestransko zrelega in ponotranjenega izvajalca. Finkova sta to zahtevo ne samo upravičila, temveč visoko presegla. Brat in sestra v življenju in pesmi. Glasbenika, rojena v Argentini slovenskim staršem. Pred desetletji sta se vrnila v domovino. Leta 2011 je pod okriljem priznane glasbene založbe Harmonia Mundi izšla njuna druga skupna zgoščenka Slovenija!, ki je med svetovno poslušalstvo ponesla 32 slovenskih samospevov.

*baritonist Jože Vidic za vlogi Lorenza v operi Črne maske in Grudna v operi Ljubezen kapital

Baritonist Jože Vidic, operni in koncertni solist, je že med študijem postal član prve zasedbe Slovenskega komornega zbora, zbora ljubljanske opere ter Komornega zbora Ave. S tem zborom je ob mednarodnih nagradah prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. Kot obetaven mlad pevec je leta 2002 prejel štipendijo Wagnerjevega sklada. Od leta 2000 je stalni član solističnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana. V svojem opernem repertoarju ima več kot 30 vlog, med njimi tudi nekaj praizvedb slovenskih opernih del. V sezoni 2004/05 je na svetovni premieri v Ljubljani z vlogo Conrada (Die Rheinnixen) Jacquesa Offenbacha navdušil mednarodno kritiko in bil po izboru evropskih opernih kritikov v reviji Opernwelt nominiran v kategoriji "odkritje leta", kar mu je odprlo pot na svetovne operne odre. Član Slovenskega okteta (SO) je od leta 1996, njegov umetniški vodja pa od leta 2008. Pravi, da smo Slovenci narod, ki ceni zborovsko petje in se mu rad predaja. "Če je dobra družba in primerno okolje, se petje kaj hitro uglasi v večglasje."

*filmski režiser Metod Pevec za scenarij in režijo dokumentarnega filma Aleksandrinke

Zgodbe "lešadrink", žensk iz revne Goriške, ki so se v drugi polovici 19. stoletja začele izseljevati v bogati Egipt, da bi lahko tam kot dojilje, varuške otrok, kuharice, sobarice, spremljevalke ali kot hišne pomočnice preživele svoje, v domovini živeče otroke, brezposelne može, starše, ali pa so si kot samske želele ustvariti boljše življenje, sestavljajo eno od najpretresljivejših pa tudi pogumnih poglavij ne tako oddaljenega slovenskega preteklika, so zapisali v obrazložitvi. Film je v tem smislu presežek, o fenomenu Aleksandrink razmišlja pretanjeno in z vsem potrebnim razumevanjem za kontekst, v katerem so živele generacije žensk, ki so zapuščale varnost domov.

Letošnjo prireditev, ki je potekala pod naslovom Kultura osebno, je umetniško zasnovala avtorica in režiserka Ivana Djilas.