Prepovedano mesto v galeriji Equrna

Prav to mesto, po katerem nosi ime nova razstava slikarja Aleksija Kobala, razpetega med Koprom in Ljubljano, po predhodnem ustvarjalčevem obdobju, zaznamovanem z ogledali, spet preseneča.

"Ogledala so počila" Kdor ob novici, da Aleksij Kobal predstavlja nova dela v galeriji Equrna pričakuje, da bo tam videl novo serijo, zaznamovano z ogledali, je ob pogledu na Prepovedano mesto vsaj presenečen. "Morda ni nepomembna prva asociacija, da so končno ogledala počila. Ogledala so pri meni izpovedala svoje obdobje. Preskok na nove slike je morda videti kot velik šok, a enak šok je bil prisoten, ko sem prešel na ustvarjanje z ogledali," je prepričan Kobal. Zase pravi, da ni zavezan enotnemu slogu, ki bi ga vse življenje oblikoval in negoval kot kakšno njivo. V smehu pristavi, da v bistvu kolobari.

Vrnitev h klasični slikarski tehniki Ustvarjalec se tokrat vrača h klasični slikarski tehniki, ki pa je nikakor ne doživlja kot anahronizem, saj od starih mojstrov posnema le renesančni postopek. Podobe so seveda sodobne in odražajo naš čas. "Našo praznino, našo estetiko, brezhibno oblikovano družbo, ki pa je prazna in odtujena," pravi avtor. Res je, gledalec se navkljub brezhibni estetiki in podobam, ki prikazujejo prostorne objekte v zunanjem okolju, počuti utesnjen, celo tesnoben. "V slikah so morda izražene tudi želje, nekakšen izgubljeni raj, ki ga ni več. So sanjske v vseh pogledih, dobrem in slabem," zatrjuje, verujoč, da se je s tovrstnim prijemom laže približati ljudem, v njih nekaj vzbuditi, jih skozi figuraliko, ki je večini bliže in razumljivejša v primerjavi z abstraktnimi simboli, pripraviti do razmišljanja.

Ljubljanska in koprska pročelja Renesančno temačna svetloba odločno kroji vzdušje. "Slike so nekakšni moji avtoportreti. Stavbe so le deloma realne. So kot nekakšne kulise, fasade. In ne veš, kaj je za njimi. Morda nič. Zgrajene pa so iz ljubljanskih in koprskih pročelij," priznava Aleksij Kobal.