Pred premiero predstave Portreti v SMG

Vito Taufer je skupaj z umetniško ekipo pripravil Portrete, ki bodo kot trilogija premierno uprizorjeni v četrtek, 10., petek, 11., in soboto, 12. januarja 2013. Vsak večer bo tri goste izpraševala voditeljica večera Desa Muck v družbi mladega didžeja (Uroš Kaurin). Pogovore s portretiranci je umetniška ekipa ustvarila na podlagi intervjujev, ki jih je z anonimnimi sogovorniki opravila dramaturginja predstave Uršula Cetinski. Pogovarjali se bodo o sreči.

Izhodišče Portretov so intervjuji s štirimi ženskami in petimi moškimi, starimi med trideset in petinšestdeset let, ki opravljajo različne poklice. Peter, ki ga igra Marko Mlačnik, je zamenjal različne poklice, trenutno pa je na bolniški odsotnosti: "Ko izgubiš službo, te nihče več ne pokliče. A veste, nimaš več prijateljev. To se mi je zdelo še najhujše. Pokličeta me dva od stotih, s katerimi sem delal." Gledališkega režiserja Igorja igra Blaž Šef: "Imaš eno dolgo longitudinalno študijo, v kateri so otroke pustili same v sobi in jim rekli, če ne boš pojedel tistega bombončka, ki je na mizi, boš dobil tri, ko prideš ven. In potem so jih spremljali dvajset let in ugotovili, da so bili tisti, ki so se zadržali in niso pojedli bombončka, veliko uspešnejši v smislu kariere, izobrazbe, ker so znali potešitev sreče, instant želje, zaradi racionalnega odložiti v prihodnost. Tako da je odlaganje sreče v bistvu strašno pomemben faktor v življenju."

Esad, ki ga igra Primož Bezjak, je delavec, ki mu Vegrad dolguje večjo vsoto denarja: "Vsakemu mlademu želim srečo. Želim mu, da bi našel srečo in da bi našel dober posel. Da ne bi hodil po gradbiščih … Kako sem prezebal, podnevi in ponoči, zjutraj pa spet: obleci tisto mokro obleko in pojdi delat." Maruša Geymayer-Oblak igra Ireno, blagajničarko v veleblagovnici: "Želim si, da bi šla v opero gledat Nabucco. Za rojstne dneve dajo tiste želje. Iz tretjega dejanja, sužnji, ki pojejo. To je meni tako lepo."

Glasbenica Marija, ki jo igra Olga Kacjan, pravi: "Poglejte, hodim po cesti in se vsake toliko časa počutim zelo, kako bi rekla, ja, prav izzivalno in zanimivo. Pri svojih letih vem, da ti zato, da si za nekoga zanimiv, ni treba biti mlad in lep." Marina, igra jo Mojca Partljič, je med drugim tudi humoristka: "Slovenci so do črnega humorja paranoični. Slovenci se zelo zelo veliko 'hecajo' na račun seksa. Za vsakega slovenskega humorista je seks vir zaslužka." Matija Vastl igra kirurga Toneta: "Ja, všeč mi je, da je pri nas dinamično, a ne, greš v dežurno, malo zaspan, dobre volje ali pa slabe volje, potem pa balon dol pade, recimo, in je naenkrat en tak angažma, 'ornk', ne." Aktivna upokojenka Veronika, ki jo igra Marinka Štern, o svoji zakonski zvezi pravi: "Če gledam svoj partnerski odnos, je moj mož zelo pozoren, čeprav nikoli ne nosi rož, ne nosi daril, ne bo rekel: 'Danes te pa, stara, peljem na neko presenečenje.'"

Poslovnež Filip, ki ga igra Robert Prebil, pravi: "Ko sem bil mlad, je bilo super, če sem bil nekaj posebnega v svoji družbi, potem sem srečo enačil s poslovnimi uspehi, zdaj pa me najbolj osrečujeta družina in duševni mir."

Na vaji, kjer je Marinka Štern nežno odpela Poletno noč, Blaž Šef odlično uprizoril ambicioznega gledališkega režiserja Igorja, Desa Muck pa mojstrsko nizala vprašanja, s katerimi je "lupila" sogovornika, se je tistim, ki smo gledali, zdelo, da deloma poslušamo sami sebe: otroštvo, želje, odraščanje, zaposlitve, razočaranja, ljubezni, zabave, droge, žur, delo … Vse, kar se preplete med življenjem in srečo, ki jo stkemo vanj.

V intervjuju so se vprašanja med drugim dotikala tistih domen, ki so v različnih raziskavah najpogosteje navedene kot vir zadovoljstva v vsakdanjem življenju, in sicer družinsko življenje, zakonski stan, finančni položaj, bivališče, delo oz. služba, prijateljstvo in drugi socialni odnosi, zdravje, preživljanje prostega časa, religioznost, vrednote itd. Vseh devet portretov je nastalo na osnovi intervjujev, ki so jih transkribirali in dali igralcem namesto dramskega besedila.

Igralci izpraševancev niso poznali, prav tako ne zvočnih zapisov in njihovega načina govora, tako da so lahko sami, pa tudi v dialogu z režiserjem in umetniško ekipo, dokumentarno gradivo neobremenjeno krajšali v skladu s svojimi predstavami o liku, ki se je počasi preoblikoval v dramsko osebo. Zanimivo bi bilo videti, kako se bodo "nase" odzvali resnični liki, ko si bodo ogledali Portrete. Srečno!