Pivkov HOTEL BA-BO v Ljubljani

Odprtje razstave HOTEL BA-BO bo v ponedeljek, 12. maja, ob 20.00 v prostorih zbirke Mestne galerije Ljubljana na Cankarjevem nabrežju 11/I. Razstava izpostavlja fotografske podobe velikega formata na platnu v katerih avtor kaže tiste odslikave resničnosti, ki jo dandanes priznavamo in prepoznavamo tudi v fotografskem mediju kot delu sodobne vizualne umetnosti.

Duhovna zveza z animalizmom, z animaličnostjo

Aleksander Bassin je o avtorjevem delu zapisal: »Ob predstavitvi novega fotografskega opusa Hermana Pivka, ki je začel nastajati po letu 2004, se pravi v letu po njegovi pregledni razstavi v Ljubljani, moramo ugotoviti, da je na slovenski fotografski sceni kar nekaj avtorskih pristopov, ki seveda še zdaleč ne sestavljajo oziroma ne dokazujejo novega, skupnega trenda, so pa značilni po svoji unikatnosti in vsak še po svoji posebni zmuzljivosti in nedefiniranosti: ob tem pa so vsi ti fotografi v svojih delih zavezani predvsem izbrani vsebini podobe.

Ugotovili smo že, da delovni pristop Hermana Pivka na svojevrsten način odslikava naravo in dogajanje v njej s posebnim razkrivanjem miselnih razsežnosti, enigmatičnosti reda in seveda stvari v njihovi pojavnosti in sublimiranosti hkrati … Vse to velja za pozna osemdeseta in začetek devetdesetih let, ko je nazadnje vzpostavil nekakšno duhovno zvezo tudi z animalizmom, z animaličnostjo; ko se je torej začel ukvarjati z nemogočim, bizarnim, oprezati za izrojenim …

Silhuetne hiše groze, erotika privida ženskih zakoračenih nog

V zadnjih petih letih je prestopil v še višje »prostore« sublimirane (ne)resničnosti. Njegovi zadnji, izključno nočni posnetki iz ciklusa HOTEL BA-BO so videti, kot da so pridušili vsebino, njeno prepoznavnost v fotografski podobi na platnu. Prav platno mu omogoča, da njegova fotografija v opazovalcu spodbuja občutje, kot da se prostori vdajajo čisti temni poploščenosti, v kateri se izrisuje marsikaj: tu so spačeni portreti glave, moške figure, ki izstopajo iz teme v agresivni drži oziroma se posvečajo obskurnim, nejasnim dejanjem, tu sta figuri golega moškega in ženske, kot utopljeni v močvari, pa zgroženi otroci v nemočni drži, človeški nestvori, brezglavi homunkulusi, ki lebdijo, se umikajo ali bežijo pred samim seboj, tu so kamni, silhuetne hiše groze, erotika privida ženskih zakoračenih nog in nabreklega trebuha.«