Osmrtnice v trezorjih

Pa ne bom govoril o aferah, ki jih v glavnem ena politična struja namesti drugi, potem pa mediji hitro skočijo, pa če je treba zaradi tega v soboto zjutraj poklicati deset urednikov. Govorim bolj o športnih, glasbenih ali kulturnih dogodkih. Ko se recimo kak slovenski teniški igralec uvrsti v polfinale ali finale kakega velikega turnirja, ko kak naš igralec v NBA ali NHL odigra kak veliko tekmo ali pa ko umre kak poseben Slovenec. Menda so imeli časopisi včasih v svojih trezorjih za takšne primere pripravljene osmrtnice, recimo v primeru Tita in Kardelja. Celo posebne izdaje časopisov so pripravljali v ta namen. V sodobnem času sem slišal, da je bilo podobno z nekdanjim premierjem in predsednikom dr. Janezom Drnovškom. Zgodovina se pozneje sama odloči, kako bo ocenila posamezne osebnosti, sedanjost pa je tista, ki poimenuje ceste, ulice in objekte. Ko je v četrtek odšel eden najpomembnejših slovenskih glasbenikov vseh časov, so se mediji odzvali različno, a večina zelo korektno. Naša nacionalna televizija pa … Od ustanove, ki drži praktično ves Slakov arhiv, ki ima v svojih kleteh tako zanimive zgodovinske materiale, kot so prvi črno-beli posnetki ansambla, posnetki nastopov iz slovenskih filmov, posnetki koncertov, posnetki gostovanj po ZDA in Kanadi, bi človek pričakoval več, veliko več. Vendar se zdi, da so Slaku bolj naklonjeni tisti mediji, ki takšnega arhiva ne premorejo – še dobro, da imamo YouTube … Nacionalka se je na Lojzeta Slaka spomnila šele v soboto, ko so namesto aktualne oddaje Glasbeni spomini z Borisom Kopitarjem zavrteli eno njegovih starejših oddaj, ki je mešala pogovor s simpatičnim diatoničnim harmonikarjem ter stare in nove posnetke ansambla. In če se vrnem, nobenih težav ne bi imeli, če bi se obnašali tako, kot so se uredniki časopisov v sedemdesetih. V trezor bi spravili oddajo ali oddaje, ki bi jih zavrteli ob novicah o smrti pomembnih Slovencev. Se pa seveda res postavlja vprašanje, kdo po mnenju RTV SLO spada v to kategorijo. Lojze Slak očitno ne.