Ob 110-letnici Bartolovega rojstva naznanjena filmska priredba Alamuta

Naznanili so tudi, da se je proces prenosa njegovega slovitega dela Alamut na velika platna že začel.

Direktor založbe Rok Zavrtanik je dejal, da za Bartolova dela, odkar je založba pred tremi leti postala nosilka mednarodnih, tudi filmskih, avtorskih pravic za Bartolova dela, vlada veliko zanimanje. Spomnil je, da je njegov roman Alamut preveden v vrsto tujih jezikov.

Že nekaj časa se pojavljajo ugibanja, kdaj bo Alamut vendarle dočakal filmsko priredbo. Po številnih neprepričljivih ponudbah za prenos romana na film, pa so pri založbi Sanje vendarle našli skupni jezik s francoskim, večkrat nagrajenim scenaristom in režiserjem mlajše generacije Guillaumeom Martinezom. Kot je povedal Zavrtanik, se Martinez v zadnjih mesecih intenzivno ukvarja s pisanjem scenarija za film, za produkcijo katerega se sicer potegujejo številni evropski, pa tudi svetovno priznani filmski studii. Kdo bo film režiral, zaenkrat ni znano, novice pa je pričakovati v prihodnjih mesecih.

Martinez je za današnjo novinarsko konferenco spisal sestavek, v katerem je izrazil navdušenje nad tem, da ga je doletela čast, da bo lahko tako veliko, vizionarsko delo, kot je Alamut, prenesel v filmski jezik. To je bila namreč njegova skrita želja od tedaj, ko se je pred 15 leti, še kot študent filma, prvič seznanil s slovitim Bartolovim delom.

Glavna urednica založbe Sanje Koprivčeva je ob 110-letnici Bartolovega rojstva, ki bo v nedeljo, 24. februarja, k besedi povabila njegovega sina Bojana Bartola ter glavnega urednika zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU Matijo Ogrina. V zbirki zbranih del je nedavno izšla prva Bartolu posvečena knjiga, ki vključuje delo Al Araf.

Koprivčeva je dejala, da je bil Vladimir Bartol poseben, samonikel in kremenit v svoji drži. Vselej ga je spremljala slutnja, da bo nekega dne napisal veliko delo, s katerim se bo uvrstil med nesmrtne. Njegovemu sinu Bojanu je v spominu ostalo, da Vladimir Bartol za časa življenja ni bil po godu tedanjim oblastnikom, ves čas pa ga je spremljal tudi občutek, da mu prisluškujejo. Vse to naj bi ga zelo bremenilo in morda ravno zato, tako njegov sin Bojan, ni napisal načrtovanih dveh nadaljevanj Alamuta.

Nekateri sodobniki so Bartola označili za suhoparnega razumnika, romantika, ki je iz strahu pred resničnostjo pobegnil na Orient, in celo špekulanta, je spomnila urednica. Ogrin je pojasnil, da so se mnenja o Bartolu vselej delila na dva kritiška pola. Pripadniki prvega so merili na njegov slog in jezik. Očitali so mu, da ni dovolj barvit in da ni primerljiv s slogom pomembnejših slovenskih pisateljev. Druga skupina kritiških mnenj pa je bila uperjena v to, da je pri Bartolu zelo močno poudarjen nitschejansko-machiavellistični idejni horizont, v katerega je vpletal pripovedne figure.

Ogrin je dodal, da je med kritiziranima idejnim in slogovnim polom vmes Bartolova pripovedna tehnika, ki jo je avtor izjemno obvladal, saj je znal odlično stopnjevati zaplet in niansirati razplet. To se kaže predvsem skozi njegove novele, ki so jih literarni zgodovinarji še posebej cenili. "Bartol s svojo pripovedovalno-oblikovalno pisateljsko spretnostjo deluje dovolj močno in prepričljivo, da bo kot avtor Alamuta, Al Arafa in drugih tekstov živel naprej," je sklenil.