Noč zlatih globusov, ki naših televizij ni zanimala

Odkar imamo HBO, se nam ni treba več pretirano ukvarjati s tem, kaj bodo naše, z naročninami, reklamami in prispevki "providerjev" podprte TV-postaje naredile, ko bo treba nekaj pokazati. Jasno, imeli bomo resničnostne spektakle, okrogle mize, prenose biatlona, veslanja in gimnastike, politične afere brez zmagovalcev, pa še kakšen trač za nas debile. Filmi, to sem pred časom na tem mestu že zapisal, so na MGM-ju, TV 1000, HBO, Cinstaru, Cinemaxu in na Universalu toliko boljši, da človeku, živčnemu zaradi različnih kriz, niti ni treba preklapljati s pilotom nazaj, na spektakle kričečih voditeljev brez smisla za humor, za dramo in konec koncev tudi brez smisla za tragedijo.

V takšnem vzdušju seveda ni pričakovati, da bodo naše televizije, polne novih konceptov, novih oddaj in pregovorno dobrega poznavanja sodobnega gledalca, prenašale takšen spektakel, kot so bili današnji Zlati globusi. In še bolje je tako. Toliko angleško smo se že naučili v zadnjih letih, da nam je lažje spremljati nočni prenos brez prevajalcev in brez komentatorjev. Škoda je le, da se pri velikih besedah o nacionalnem interesu vse bolj izogibamo globalnim stvarem, da izgubljamo širino, dobivamo pa lokalno, velikokrat prazno zgodbo, zaprto v kak razmajan hlev, ob kmetiji, ki so jo podarili zmagovalcu v vlečenju vrvi, polaganju rok ali molži krave. Ko se bo naslednjič ameriški ambasador vmešal v našo zgodbo, naj, prosim, apelira še na naš odnos do globusov in do oskarjev.

First! Si zdaj postal proameriški? Niti ne. Ampak nocoj na prireditvi res ni nihče manjkal, organizatorji so, kot običajno, povabili vse, ki jih zadnja leta gledamo na ekranih in v kinu (menda so tistim, ki oklevajo, pripravljeni celo plačati, da se pokažejo v dvorani). Od Matta LaBlanca (Episodes), ki smo ga v diagonalah že zelo resno hvalili, do Stevena Spielberga, od Nicole Kidman do Madonne, ki je stresla par erotičnih, od Angeline Jolie (s soprogom), ki ji ni uspelo z bosanskim režiserskim debijem, do Dustina Hoffmana, od Kate Beckinsale do Colina Firtha, ki letos ni več jecljal. V publiki, jasno, ni bilo publike, ampak samo smetana smetane, pravzaprav je manjkal le tisti mojster, ki smo ga najbolj pričakovali. Woody Allen, ki je bilo nominiran za svoj zadnji filmi Polnoč v Parizu. Ampak Woody Allen ima dva alibija: prvič – marsikaj ima pokazati v svoji karieri (in ni samo snemal filmov); in drugič – verjetno je moral igrati saksofon v kakem newyorškem lokalu. Šefi naših televizij takšnega alibija nimajo.