Nika Kljun: Delo z zvezdniki je lahko tudi neprijetno

Slovenska ambasadorka plesa, plesalka, koreografinja in solastnica plesnega kluba Bolero Nika Kljun se zadnje mesece podpisuje pod koreografije največjega plesnega televizijskega šova So You Think You Can Dance na Portugalskem in v Ukrajini, sodelovala pa je že s številnimi velikimi imeni šovbiznisa, na primer z Beyonce, Jennifer Lopez, Britney Spears, Justinom Timberlakom, Pitbullom, zasedbo One Direction in številnimi drugimi. Pravi, da je Los Angeles, kjer trenutno živi, mesto karier in poslovnih uspehov in daleč od družinskega mesta. A tak življenjski slog ji za zdaj ustreza.

Ples vam je bil dobesedno položen v zibko. Ste kdaj razmišljali o tem, kam bi vas pot popeljala, če ne bi bilo tako? Ker imam rada delo z ljudmi, bi zagotovo delala nekaj v tej smeri. Zelo blizu so mi tudi živali, še posebej kužki, torej delo s psi. Ne bi se pa branila niti kozmetične kariere.

Ste se morali zaradi plesne kariere kdaj čemu odpovedovati? Moje življenje je že od mladih nog drugačno, a tega ne obžalujem, saj sem danes tam ali še višje, kot sem si lahko predstavljala, da bom.

Kako dolgo nameravate ostati v Los Angelesu? Je vrnitev v Slovenijo sploh v načrtu? Težko odgovorim na to vprašanje, saj je življenje lahko zelo nepredvidljivo. Slovenije nikoli ne bom čisto zapustila, saj imamo v Ljubljani uspešen družinski posel, ki mi je kot drugi dom. Za zdaj se mi še vedno odpirajo poslovna vrata, poleg Hollywooda tudi po svetu, in neumno bi jih bilo zavrniti. Čeprav živim v Los Angelesu, sem več drugod, kot pa tam. Za zdaj mi življenje po letalih še ustreza, a ko bo čas za malo bolj umirjeno življenje, če bo pri meni to sploh mogoče, pa bomo videli, kje bo moje mesto. Los Angeles je mesto karier in poslovnih uspehov in daleč od družinskega mesta.

V Sloveniji ste bili nazadnje za novoletne praznike, se pogosto vračate domov? V Slovenijo se vedno rada vračam. Ni lepše, kot preživeti decembrske praznike z družino in domačimi. Vedno, ko se vrnem, združim prijetno s koristnim, učim v naši plesni šoli in preživljam trenutke z Bolerovim timom. Vedno priredimo tudi delavnico, ki je odprta za vse slovenske plesalce in tujce. To je od dva- do trikrat letno.

Kaj iz Slovenije najbolj pogrešate? Čokoladne ježke in kremno rezino (smeh, op. p.).

Kako poteka vaš delovni dan v Los Angelesu? Težko opišem dan, ker moj urnik ni nikoli enak. Kar je vedno podobno, je vstajanje okoli osme ali devete ure, sledi jutranji sprehod z mojim kužkom, nato pregledovanje elektronske pošte in odgovarjanje nanjo. Pogosto plesalce učim na zasebnih tečajih, delam pa tudi s pevci, ki jih imam pod svojim vodstvom, kar zadeva ples.

Če sem v Los Angelesu in ravno ne delam pri kakšnem projektu, potem trikrat tedensko učim v dveh priznanih plesnih središčih Millennium Dance Complex in Edge performing art center. Če mi čas dopušča, grem rada tudi na kakšno dobro hip hop delavnico za svojo dušo. Vem, da je konstantno izobraževanje ključno za uspeh.

Na kakšen način dobite delo? Imate agenta, hodite na avdicije …? Kot plesalka sem v plesni agenciji MSA, saj brez agencije ne moraš dobiti avdicij. Kot koreografinja in mednarodna predavateljica delavnic pa delujem samostojno.

Se način dela za plesalca v Sloveniji in čez lužo zelo razlikuje? Zelo. V Sloveniji plesalec ne more preživeti, če nima dodatnega prihodka. Če govorimo o koreografiji, o rednemu plesnem trenerju ali učitelju v plesni šoli, je mogoče lažje. V Ameriki je tudi način dela mnogo bolj profesionalen, kar izhaja že iz tega, da od mladih nog plesalci vedo, da je biti profesionalen plesalec v Ameriki lahko velik uspeh. V Sloveniji pa teh pogojev žal nimamo.

Kaj pa primerjava v zaslužku? Razlika v zaslužku plesalca je zelo velika, a seveda so tudi tukaj takšna in drugačna plačila, odvisno od tega, ali je delo Union ali Non-Union. V Sloveniji tega ne poznamo. Če je delo Union, potem morajo izplačevalci upoštevati državne zakone o plačilu, omejenih urah treningov, vsoti plačila in podobno. Plačani so treningi, posebej je plačan še dan nastopa, hrana za plesalce je vedno priskrbljena, na terenu je modni oblikovalec, priskrbljen je mejkap … Non-Union dela pa se nekoliko razlikujejo od Union , a denar in pogoji so še vedno boljši od slovenskih.

Delali ste že s številnimi velikimi imeni zabavne industrije, kdo vas je najbolj navdušil? Najbolj me je navdušila Beyonce s svojo preprosto osebnostjo, a pravo mero profesionalnosti.

Imate s kom od njih kakšno negativno izkušnjo? Delo z zvezdniki je lahko dokaj težko in tudi neprijetno. Žalostno je, da so se nekateri najstniški idoli, s katerimi sem sodelovala ali bila z njimi vsaj v stiku, izkazali za drugačne osebe, kot pa jih poznamo iz medijev. Vse izhaja iz negotovosti do sebe, kar je žalostno. Rekli bi, da imajo vse, kar si želijo, imajo slavo, denar, pogoje za neizmerno srečo, a ni tako. Ne me narobe razumeti, obstajajo tudi zvezdniki, s katerimi je nadvse prijetno sodelovati, a pri večini smo plesalci razočarani.

Zato sem ugotovila, da mi je v veliko večje veselje učiti ples ali koreografiranje različnih projektov, saj me to neizmerno osrečuje in izpopolnjuje. Ne rečem, da je lahko ostati leta in leta v svetovno zaželenem krogu mednarodnih koreografov in učiteljev, a vse delo je poplačano, ko vidim srečne in nasmejane obraze po mojih učnih urah. Delam nekaj dobrega za plesalce in plesno kulturo po vsem svetu in zelo sem hvaležna, da je moje delo globalno opaženo že skoraj deset let.

Kaj pa igralska kariera? Se obeta kakšna nova vloga? Moram reči, da me v to smer nikoli ni preveč vleklo. Učenje plesa, nastopanje, koreografiranje so moja strast, a sem vedno odprta za nove priložnosti.

Delo v tujini zadnja leta premamlja številne Slovence, a tudi prek naših meja ni vse tako rožnato. Verjetno ste tudi vi naleteli na kakšne ovire? Seveda sem naletela na ovire, verjetno še večje kot doma, saj živim daleč od družine, v velemestu, kjer moraš imeti svoj jaz in glavo na pravem mestu, da ostaneš na pravi poti. Ameriški način življenja je dokaj drugačen od evropskega, drugačni so kultura in ljudje, jezik, hrana, način poslovanja …

Plesni svet tukaj je zelo krut in že jutri si lahko nadomestljiv. Prav tako je težje biti opažen, saj je Los Angeles meka svetovno priznanih plesalcev in koreografov komercialnega hip hopa. Torej je neprestan ta boj v sebi, kdo res si, kaj si želiš, kako ostati srečen v takšnem mestu in industriji. Moraš se znati obvladovati in sodelovati sam s sabo. Ne smemo pozabiti, da gredo vsi skozi ta vprašanja, saj nihče ni popoln, pa čeprav je od zunaj tako videti. Jaz sem svoje strahove premagala s tem, da sem to, kar sem, ker le tako lahko najbolj sijem na plesišču, v koreografiji ali ko učim. Nihče ne more biti ti in tudi ti ne moraš biti nekdo drug. Kopija nikoli ni boljša od izvirnika.

Na kateri projekt zadnjega leta ste še posebej ponosni? Najverjetneje na plesno turnejo Move Live on Tour, kjer nisem bila le plesalka, ampak tudi plesni vodja. Odgovornost, ki so mi jo dodelili Derek Hough, Julianne Hough in Nappytabs, je bila velika, a počaščena sem, da so jo na podlagi mojega predhodnega znanja in uspeha dodelili prav meni.

Moja odgovornost je bila, da je celoten šov na turneji potekal tekoče, da je motivacija med plesalci ostajala enaka, vsak dan sem vodila treninge pred večernimi šovi, prilagajala koreografijo in celoten šov glede na teater, areno, drugačen oder … A trdo delo je bilo poplačano, šov je po vsej Ameriki razprodan in gledalce smo, ne glede na mesto in državo, vedno spravili na noge ter jim polepšali večer.

Kje (in ob kom) vas bomo videli letos? Pustimo se presenetiti (smeh, op. p.).