Nedolžni ali kako življenje samo uniči življenje

Diego de Brea, režiser racionalne estetike in detajlov, preciznosti in dovršenosti, se je po Somraku bogov še enkrat srečal z velikim italijanskim cineastom Luchinom Viscontijem. Na oder je s filmsko natančnostjo razgrajenimi kadri in scenami postavil Nedolžne, poslednji film tega čarovnika evropske kinematografije, ki ga je navdahnilo knjižno delo kontroverznega pisatelja Gabrieleja D'Annunzija. De Brea je brezkompromisno in brez odvečnega okrasja naslikal razuzdano življenje italijanske boržuazije s preloma 19. stoletja, tisto, kar se dogaja za stenami bogatih graščin in domov, tisto, kar je očem navadnega življa prikrito. Gledalca brez opozoril pahne v središče burnega ljubezenskega trikotnika med bogatašem Tulliom Hermilom, njegovo soprogo Giuliano in njegovo ljubico Tereso Raffo. Kljub temu, da Giuliana navidezno brez kančka čustev in neprizadetosti sprejema moževe posteljne eskapade z drugo, češ, saj je še pred poroko vedela, da se bo poročila s statusom, denarjem in ne človekom ljubezni, globoko v njej divja vihar tesnobe, gorja in solza. Bežno srečanje s pisateljem Filippom d'Arboriom v njej sproži val naslade in strasti in en (ne)premišljen trenutek sladkobnega ugodja s poželjivim mladcem sproži tok dogodkov, ki prinesejo le bol in smrt.

Asketsko oblikovana scena, kjer nekaj natančno razporejenih stolov in v črno blago oblečenih kubusuv z ličnimi, bogato okrašenimi kozarci, skodelicami za kavo in čaj, telefonom in kopico preostalih vsakdanjih predmetov, nevsiljivo nakazuje različne interierje: Hermilovo domovanje, graščino njegove matere, gledališče, dom Hermilove ljubice, podkrepljena s čutno glasbeno tapiserijo, je neprecenljiv teatrski poligon za igralke in igralca, ki so se stvarno in suvereno spoprijeli z danim materialom. Po zaslugi peterice, Uroša Mačka kot neprizanesljivega Tulia, Romane Šalehar v vlogi izdane Giuliane, Drage Potočnjak kot ženske, s katero se moški ne upajo igrati, ljubice Terese, Olge Grad v vlogi Tuliove matere in Mateja Recerja kot nesrečnega pisatelja Filippa, je odrski komad homogena celota in do potanskosti izrisan portfolio čustev, medsebojnih odnosov in kompleksnih karakternih potez posameznika. A zaradi, po mojem mnenju, neposrečenega, do neke mere motečega režijskega prijema, da je celotno besedilo in vsi zvoki iz okolice posneto na matrico, igralci pa le, če sem iskren, nekoliko neuspešno "sinhronizirajo" besedilo, tudi občasen "met v prazno". Sicer zelo močna predstava na čase zvodeni ob nenehnem trudu igralcev, da bi "zadeli" posneto besedilo. Kot da so poskušali igrati vloge "iz zvočnika" in ne vlog, ki naj bi zaživele v živo, pred nami, občinstvom. Vendar naj to ne bo razlog, ki bi vas odvrnil od ogleda predstave. Ne, naj bo le neke vrste izziv na poti do prvovrstnega gledališkega užitka.