Naj se vidi bogastvo!

Sejem je res poslovni, a hkrati tudi nepredstavljivo velik posel. Roke si manejo letalske družbe, frankfurtski taksisti in hotelirji pa vključijo posebne cene. Resno: "sejemska tarifa" piše na taksistovem ceniku in tudi hoteli postanejo tudi do trikrat dražji, odvisno od lokacije.

Kvadratni meter razstavnega prostora stane toliko kot najbolj zaželene parcele, le da si ga ne prilastite, marveč le sposodite za nekaj dni. Na tej točki lahko vidite, kdo je uspešen in kdo ne. Amazon, recimo, je bilo s svojim založniškim programom za bralnik Kindle prav težko najti. Že po katalogu, kjer so razstavljavci razvrščeni po državah, sem ga najprej iskal pod Ameriko, nato Anglijo, Nemčijo, izkazalo pa se je, da je registriran v Luksemburgu. Predvidevam davčne vzroke. Sama stojnica je spominjala na spovednico, le da je na stolu sedela mladenka in odgovarjala na vprašanja. Skratka, siromaštvo in beda. Očitno slabo stoječe podjetje.

Na drugem koncu pa grška državna stojnica, 150 kvadratnih metrov, pravo prostranstvo, kjer ste se lahko mirno sprehajali in takoj ugotovili, komu gre dobro. Videl sem precej debelih pogledov in tudi fotografiranj sredi tega prostranstva, verjetno za Facebook.

Sejmi si postajajo podobni Glavne debate so potekale o e-knjigah, bralnikov je bilo videti manj, saj so očitno glavni igralci že izbrani in standardi postavljeni (takšnega mnenja pa niso pri Mladinski knjigi, kjer bi še vedno radi ponujali svoj paket bralnika in vsebine, kar z vsakim dnem zveni bolj iztaknjeno iz realnosti). Videli smo orodja za pretvarjanje za tisk postavljenih knjig v vse možne e-oblike, predvsem pa so razprave tekle o boljših uvrstitvah med zadetke iskalnikov, o metapodatkih, skratka o temah, ki bi jih lahko poslušali tudi na računalniškem sejmu. Šele ko ste iz konferenčnih sob prišli na stojnice, ste zagledali knjige in se zavedli, kje ste. A je bilo med njimi razstavljenih tudi zadosti računalniških ploščic, da so se vam spet vzbudili dvomi.

Pri vsem tem ukvarjanju s transportnimi poti nisem slišal govora o vsebini. Očitno nihče več ne verjame, da kakovostna vsebina pridobi bralca, marveč so prepričani, da ga je treba loviti s triki in prilagoditvami. V zgodovini vsebin bo ta doba zapisana kot obsedeno iskanje najmanjšega skupnega imenovalca, kot divje ugibanje, kaj bi bralci radi, in priliznjeno streženje najlagodnejšim željam. Pri čemer založniki (in tudi filmski producenti) pozabljajo, da bralce najbolj zadane tisto nepričakovano, tisto, kar sploh niso vedeli, da si želijo, in torej tega v anketah niso mogli zahtevati.

Knjiga sejma Skoraj na vsakem sejmu zagledam kako knjigo, ki resnično pritegne mojo pozornost. Spomnim se, recimo, izjemno dolgega intervjuja, ki ga je John Lennon dal precej let po smrti, zapisala pa ga je gospa – medij, ki je z njim vzpostavila zvezo v onostranstvo. Izjemen komercialni potencial, saj bi šlo lahko za serijo, češ, kaj si letos Lennon misli o tem, o onem.

Letošnja knjiga je stala na poljski stojnici in opravičujem se vam za to slabo fotografijo, posneto na hitro in na skrivaj, da me ne bi obtožili kraje avtorskih pravic.

Kdo pa bi se rad učil angleške slovnične čase, prosim lepo? Kaj nam bo angleščina sredi zime in mraza? Ampak, prišlo bo poletje in z njim morje – na zidu pa že sedi Annie. Še precej bledokožna je, reva, kar pomeni, da je šele prišla na dopust. Odprla je knjigo, a ne gleda vanjo, očitno nas čaka.

Če dobro pogledate, hitro ugotovite, da ne smete predolgo oklevati. Annie se za hrbtom približuje čudna ladja, ki še najbolj spominja na Odisejevo barko ali Vikinge. V obeh primerih Annie slabo kaže, pohitimo jo torej reševat!