Petek,
17. 6. 2011,
13.06

Osveženo pred

9 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 17. 6. 2011, 13.06

9 let

Na Vojskem je med drugo svetovno vojno izhajal Partizanski dnevnik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Na slovenskem ozemlju je med drugo svetovno vojno nastalo več partizanskih tiskarn, tudi v Slovenskem primorju, kjer je bila največja tiskarna Slovenija na Vojskem.

Pomembna vloga tiska

Partizanski tisk je v narodnoosvobodilnem boju igral pomembno vlogo, saj je pripomogel k širjenju odpora proti okupatorju in bil protiutež njegovi propagandi. Zaradi dolgoletnega fašističnega nasilja nad Slovenci pred vojno je na dober sprejem naletel predvsem na Primorskem, kjer so že leta 1941 začele delovati prve ilegalne ciklostilne tehnike, ki so ljudi s tiski seznanjale z dogodki doma in po svetu.

Partizanski dnevnik

V eni takšnih ciklostilnih tehnik v Zakrižu nad Cerknim je 26. novembra 1943 v 400 izvodih izšla tudi prva številka Partizanskega dnevnika. Partizanski dnevnik je nastal kot glasilo Triglavske, poznejše 31. partizanske divizije. Prvega februarja so ga preoblikovali v glasilo IX. korpusa NOV in POJ, 1. junija 1944 pa je postal glasilo Pokrajinskega odbora osvobodilne fronte za Primorsko in Gorenjsko. Partizanski dnevnik je bil sicer edini dnevni časopis, ki ga je med drugo svetovno vojno izdajalo kako odporniško gibanje v okupirani Evropi.

Od ciklostila k tisku

Partizanski dnevnik so sprva tiskali v šestih ciklostilnih tehnikah, ki pa kmalu niso več sledile potrebam, zato je pokrajinsko vodstvo partizanskih enot začelo konec leta 1943 razmišljati o partizanskih tiskarnah. Marca 1944 je začela na Vogrskem kot prva delovati tiskarna Ančka 222, maja istega leta pa v Govcih nad Gorenjo Trebušo tiskarna Julij 63, ki so jo pozneje preimenovali v Doberdob. V tej tiskarni je 5. septembra 1944 v 4000 izvodih izšla prva natisnjena številka Partizanskega dnevnika.

Gradnja tiskarne Slovenija

Julija 1944 so v strmi in težko dostopni grapi V studencih pod Vojskim začeli graditi največjo in tehnično najbolje opremljeno primorsko partizansko tiskarno Slovenija in do septembra na strmem pobočju postavili šest barak, v katerih so bile strojnica, električna centrala, kuhinja z jedilnico, stavnica, nad katero je bilo prenočišče, knjigoveznica in stranišče. Iz tiskarne Ančka 222 so pripeljali manjši ročni tiskarski stroj, glavni podvig pa je bil nabava velikega hitrotiskalnega stroja.

Pustolovsko do tiskalnega stroja

V Milanu so z denarjem OF kupili samodejni tiskalni stroj na električni pogon, ki so ga morali potem pretihotapiti mimo nemške vojske, ki je strogo nadzorovala vse prevoze proti Slovenskemu primorju. Prevoz je opravil goriški avtoprevoznik Doljak, ki je dele stroja skril med zaboje kondenziranega mleka, ki ga je prevažal z dovoljenjem. Nemci so ga v Padovi celo ustavili in se lotili pregleda tovora, a jih je zmotil napad zavezniških letal, med katerim je Doljaku uspelo pobegniti proti Gorici. Lokalni kmetje so stroj nato z vozovi iz Gorice postopoma pripeljali na Vojsko, od koder so ga po pobočju spustili v tiskarno.

Od Partizanskega k Primorskemu dnevniku

V noči na 18. september so na novem tiskarskem stroju v 4000 izvodih prvič natisnili 248. številko Partizanskega dnevnika, ki ji je sledilo še 188 številk s po 4000 do 7000 izvodi. Prekinitev je bilo malo, tiskarne pa okupatorji tudi niso nikoli odkrili, čeprav so se ji dvakrat precej približali. Februarja 1944 je namreč nemška patrulja šla mimo bližnje domačije, marca 1945 pa so na Vojskem potekali hudi boji med partizani in Nemci. V tiskarni Slovenija so zadnji Partizanski dnevnik natisnili 1. maja 1945, potem pa se je preseli v Trst, kjer ga je 13. maja nasledil Primorski dnevnik.

Skromno življenje

Življenje v tiskarni je bilo sicer precej skromno, saj so tiskarji ogrevali le sobo s tiskarskima strojema, spali so na lesenih tleh, po katerih so razprostrli praprot, jedli pa so skromno hrano, ki jo je intendantoma uspelo priskrbeti v bližnji in daljni okolici.

Kulturno-zgodovinski spomenik

Ko se je po koncu druge svetovne vojne delo v tiskarni Slovenija končalo, so jo razglasili za kulturno-zgodovinski spomenik in jo 18. maja 1947 odprli za javnost. Od leta 1957 je tiskarna, v kateri sta še vedno oba delujoča tiskarska stroja, pod oskrbo Mestnega muzeja iz Idrije, za njeno neposredno vzdrževanje in oskrbo pa skrbi oskrbnik Albin Skok z družino, ki obiskovalcem na manjšem tiskarskem stroju natisne tudi spominski letak.