Na koncu vedno ostaneta svinčnik in radirka

Z zadnjimi projekti se je Tobias Putrih usmeril predvsem v raziskovanje razmerja med objektom in filmsko podobo oziroma projekcijo objekta. Zanimajo ga zamik in napetosti, ki se ustvarjajo v tem razmerju. V Hvalnici jajcu gre za raziskavo povsem abstraktnih podob, izhajajočih iz konkretnega predmeta.

Na vprašanje, kako bi lahko rekli temu, s čimer se kot umetnik ukvarja, odgovarja, da ga zanima, kako nastane kak predmet, predmet proizvod, predmet model – predmet kot nova vrsta kolektivnosti … V resnici je njegovo delo še najbliže temu, čemur bi rekli raziskovanje tega, kako se arhitektura vključuje v ustvarjanje domišljijskih svetov, pri čemer arhitekturni slovar črpa iz vizionarskih teorij in struktur Fredericka Kieslerja, Fullerja in Roberta Smithsona.

Tobias Putrih preverja dobre in slabe strani vplivnih kulturnih modelov, kot so eksperimentalne kinodvorane, arhitektura, dizajn in znanost, ter njihov učinek na družbene strukture in kolektivno prakso. Svoje ugotovitve uresničuje v modelih, ki simbolično dokumentirajo transformacijo cenenih materialov, kot so stiropor, lepilni trak, karton, les in gradbeni odri, v estetsko prepričljive in provokativno arhitekturno zastavljene zgodbe. Gledalec se na njegovih razstavah pogosto znajde v vmesnem prostoru med kiparstvom in arhitekturo, prežetim z znanstveno fantastiko in sanjami, usmerjenimi v prihodnost stanja materije in ozračja duha.

Putrih bi zlahka bil prototip renesančnega umetnika znanstvenika, ki je ves čas v vmesnem polju eksperimentiranja s stroji, ki naj bi mu omogočili razumevanje meje med resničnostjo in fikcijo … Ko je bil še majhen, je na umetnost gledal sumničavo. Na številnih potovanjih mu muzeji in cerkve niso ponujali veselja in tudi dom, poln kipov, slik, starinskega pohištva in preprog, mu ni pomenil veliko. Morda se je prav zato najprej vpisal na študij fizike. In ga po letu dni opustil. Študij kiparstva je bil samo rezultat odločitve "vpiši karkoli". "In izkazalo se je," pove, "da je študij na akademiji lahko super zabava." Kljub različnim poljem, na katerih se kot umetnik giblje, pa se znotraj tega, kar počne, na koncu še najbolj zanese na blok papirja, svinčnik, šilček in radirko.

Tobias Putrih trenutno pripravlja projekt za muzej moderne umetnosti v Seulu, pred tem je med drugim sodeloval na 29. bienalu v Sao Paulu in bil del večjega projekta v Espace315 v pariškem Pompidouju. Sicer pa je z arhitektom Michaelom Meredithom sodeloval v Baltic Center for Contemporary Art v Gatesheadu, v muzeju Boijmans Van Beuningen v Rotterdamu in v MIT List Visual Arts Centru v Cambridgeu.

Med njegove pomembnejše skupinske razstave spadajo Psiho, Psiho Buildings, Hayward Gallery, London, 2008, Directions in Art, 1970 to Now, MoMA, New York, 2007, Forms of Resistance, Van Abbemuseum, Eindhoven, 2007 in Manifesta 4, 2002. Je tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2008 za umetniške dosežke, predstavljene v slovenskem paviljonu na 52. beneškem bienalu, in za pregledno razstavo Quasi Random v Neuberger Museum of Art v New Yorku leta 2007. Je varovanec galerije Max Protech v New Yorku, kjer je živel do leta 2009, zadnja tri leta pa z ženo in družino živi v Bostonu.