"Mislil sem, da je moje spodnjice videla cela Jugoslavija"

Mito Trefalt je dobro poznan televiziji, saj je tam prebil velik del življenja in ustvaril marsikatero nepozabno oddajo. S Košnikovo gostilno je v tistem času podiral rekorde gledanosti, v času svojega vodenja razvedrilnega programa pa ga je s 37 minut dvignil na 105 minut dnevno. Starejši se ga spominjajo po vlogi Janeza Košnika, ljubitelji športa po športnih prenosih in oddajah, najmlajši pa po oddaji Hugo, kjer se je Huga popeljalo po igri s pomočjo telefonske tipkovnice.

Kakšni so občutki ob prejetju viktorja za življenjsko delo? Prijetni.

Ni vas preveč navdušilo? Pravzaprav ne, ker sem bil pripravljen, da se bo slej ko prej zgodilo.

Se vam zdi, da ste ga dobili ob pravem trenutku, ali ste si ga zaslužili že pred kakšnim drugim nagrajencem? Če je za življenjsko delo, sem jaz pravzaprav svoje življenjsko delo opravil pred 15 leti, ker sem že 15 let v pokoju, tako da sem ga verjetno res dobil nekoliko pozno.

Rifle je predlagal vas, komu bi ga pa vi radi podelili prihodnje leto? Rifle je šaljivec. Midva sva bila sošolca na akademiji in vedno se je rad hecal, mislim, da je tudi to rekel bolj v šali, da bi ga moral jaz dobiti prej kot on. Pravzaprav nisem razmišljal. Pri nas je podeliti 20 viktorjev za življenjsko delo s področja televizije kar težka naloga. Najti dvajset ljudi, ki so svoje delo posvetili televiziji … Zato so med dobitniki tudi tisti, ki so blizu televiziji, niso pa televizijski ljudje.

Vseeno, kakšno ime, ki vam pade na pamet … Nobeno mi ne pade na pamet.

Mnogi se vas spominjajo po razvedrilnih oddajah, a v resnici ste začeli v judu. Kako vas je zaneslo v razvedrilni program? Razvoj vsebin, v katerih sem se pojavljal in za katere sem pisal scenarije. Športna redakcija je poleg komentatorjev imela tudi nekaj novinarjev, ki so delali za takratno oddajo Na sedmi stezi. To se vidi, kako daleč je že od takrat, ker so takratni stadioni imeli šest stez, naša je bila sedma, danes bi bilo to na deveti ali celo deseti. Po tisti oddaji sem začel delati trimske oddaje, ki so bile poučne in v katerih je bilo treba poskrbeti tudi za sprostitev. Tako se je začela serija oddaj, v kateri so bile tudi razvedrilne vsebine, kot so skeči, kakšne domislice, skratka humorno. Od takrat naprej so me televizijski šefi nagovarjali, naj grem v razvedrilni program, ki je takrat imel malo delavcev.

Kakšni pa so spomini na tisti prvi judo, prenos je bil dolg kar štiri ure … Nisem imel nobenih težav. Bil sem aktiven športnik, šport kot tak sem poznal, saj sem imel tudi rjav pas, tako da sem bil strokovno kar dobro podkovan, če je pa to , minute ne potekajo tako mučno in dolgo, kot za nekoga, ki se opoteka.

Kakšni so vaši spomini na Kolodvorsko dve do štiri, kjer ste doživeli veliko lepega in slabega? Pravzaprav sem začel na Tavčarjevi 17, to je stavba današnjega radia, kjer je televizija domovala v četrtem in petem nadstropju. Tam je bil majhen studio, mislim, da je bil velik okoli pet krat pet metrov in vse oddaje so potekale v živo. Lahko si predstavljate, kako je to bilo, saj se je v tem majhnem prostoru snemalo tudi razvedrilne oddaje, recimo baletno predstavo. To so bili pionirski časi, ki so mi ostali v lepem spominu. Jaz sem takrat vodil televizijski Obzornik, ki je bil predhodnik poznejšega Dnevnika. Kot športni reporter sem potem precej časa preživel na Dalmatinovi, kjer je bil moj urednik Tugo Klasinc, delali smo veliko športov, tako da smo se počutili kot nekakšni branjevci, vsega po malo. Pozneje smo prišli na takratno Moša Pijade, današnjo Kolodvorsko, v novo hišo v velike studie, kjer so se možnosti za ustvarjanje zelo povečale.

Tam ste spoznali tudi svojo ljubezen? Sem jo že v šoli. Naš letnik je bil brez dekleta: Kristijan Muck, Vinko Hrastelj, Janez Hočevar in jaz smo bili štirje študentje letnika Vide Juvanove. In karkoli smo želeli igrati, smo potrebovali žensko. Moja žena je hodila v šolo eno leto za nami in profesorica Vida Juvan jo je pritegnila, da je precej igrala z nami. Pozneje, ko sem šel na televizijo in ko ona ni imela najbolj srečne roke z iskanjem službe, saj so igralci težko dobili službo, ker je bilo ukinjenih kar nekaj gledališč – ptujsko, koprsko in kranjsko –, sem jo pritegnil k sodelovanju. Najprej je opravljala delo tajnice v televizijski izvedbi, potem tudi kot tajnica v nekaterih oddajah, kjer sem bil jaz scenarist, in iz tega se je razvilo dolgoletno sodelovanje, kjer je ona opravljala vlogo režiserke.

Imate tudi hči, ki je vodila oddajo, nato pa zapustila televizijo. Vas je to razveselilo ali razžalostilo? Ne, kje pa. Nisem imel nikakršnega odnosa do tega. S soprogo si niti nisva želela, da bi šel kdo od otrok po najinih stopinjah, mogoče sva prej vesela.

Vas je razžalostilo, da je Špela na drugi strani Atlantika? Ja, to pa. Ampak pride dvakrat na leto na obisk in tudi z ženo sva že bila dvakrat.

Če se še vrneva k televiziji … Kako so nastajale oddaje, ki so zdaj že legendarne? Zdaj se večinoma vse dela po licencah … Od kod ste črpali ideje za Ona On, Tvarjete, Kolo sreče? Olimpijske igre trajajo en mesec, svetovno prvenstvo v nogometu ravno tako, tako da nekaj iz dolgega časa in nekaj zato, ker sem vedel, da se lahko kaj naučim. Ker mi akademija znanja, ki sem ga potreboval pozneje v razvedrilnem programu, ni mogla dati, sem vse televizije v velikih mestih, kjer so bile te velike športne prireditve, prosil, da sem si lahko ogledoval njihove arhive. Tam sem spoznal marsikatero oddajo, ki je pozneje nekoliko spremenjena našla pot do naših gledalcev. Seveda sem vsakega avtorja oddaje spoznal in povedal, kaj želim narediti. Takrat sem bil še zelo mlad in ni bilo nobenega pomisleka pri teh ljudeh, ki sem jih obiskal, recimo pri gospodu Molu, kjer sem dobil idejo za Trimski test, celo povabil me je na snemanje. Na nas so gledali tako, pa ne samo zato, ker sem bil mlad, ampak ker smo bili iz komunistične države in se jim je zdelo, da smo potrebni pomoči.

Kaj pa legendarni Košnik, ki ga še vedno sem in tja obudite. Kako je nastala ta vloga? Potreba po skečih je bila vedno večja in vedel sem tudi to, da pri skečih ne moreš osvajati ljudi z vedno novimi liki, ampak moraš ustvariti lik, ki bo imel potem podlago. Idealno je, če narediš takšen lik, da se človek samo pojavi in se ljudje smejijo, ker se spomnijo vsega tistega, kar so z njim že doživeli. Potem je treba zelo malo, da se zabavajo in smejijo, in ni potrebe po nikomer v studiu, da bi ploskal. Poleg tega je še to, da jaz nisem rojen igralec in sem imel vedno težave, ko sem ustvarjal like za na oder … Je res, da mi veliko ni bilo potrebno, ker sem zelo mlad zapustil gledališče. Ampak če bi hotel ustvarjati več likov, bi bil veliko manj uspešen, ravno iz teh dveh razlogov.

Zagotovo imate iz let ustvarjanj kakšen zanimiv pripetljaj, ki se mu še vedno nasmejite, ko se spomnite nanj. Bi ga delili z nami? Ko sem v Portorožu, kjer je bil v času Jugoslavije zvezni festival televizijskih oddaj, dobil prvo nagrado, oziroma ne vem, kako se je temu takrat reklo, v precej ostri konkurenci "streamskih" oddaj v konkurenci razvedrilnih oddaj, čeprav sta v tej konkurenci tekmovala tudi zagrebško in beograjsko nedeljsko popoldne. Beograjčani so me nato povabili, da sem v njihovem popoldnevu redno nastopal kot človek, ki animira za zdravo življenje. Da bi bila animacija čim uspešnejša sem vključil znane ljudi, ki so v popoldnevu tako ali tako sodelovali.

Enkrat sta bila to Đorđe Marjanović in Tereza Kesovija. Pripravili smo jima mizo, dolgo kakšen meter in pol ter široko 80 centimetrov, na kateri je bil narisan tloris nogometnega igrišča. Onadva sta dobila namizno teniško žogico, ki sem jo jaz postavil na sredino igrišča in potem sta si morala dati s pihanjem gol. Osnovna ideja je bila, da imajo pevci močna pljuča, zato je ta igra za njih primerna, če pa želite vi doma, ki sedite pred televizijo, jeste torte in pijete pivo, imeti tudi močna pljuča, morate kaj narediti za to in iti teč ali hodit. No, onadva nista bila najbolj navdušena nad idejo, malo jima je bilo pod čast, zato sta govorila, da se ne da. Demonstriral sem, da se da. Še danes verjetno kdaj opazite, da imajo voditelji premajhne površnike, ker se zredijo in potem zapenjajo te gumbe. Jaz nisem bil nobena izjema, malo sem se zredil in hlače so bile tesne, ko sem se nad tisto mizo sklonil in na vso silo pihnil, so mi hlače počile od pasu do koraka. Seveda sem si takrat mislil, ker se je to slišalo, da sem s svojo zadnjo platjo v kadru in da so vsi v Jugoslaviji videli moje počene hlače in spodnjice, a se ni nič videlo. Takrat te pa to vrže in misliš, da se je zgodilo nekaj groznega.

V času, ko ste bili na televiziji, je imel Jonas oblečeno majčko z napisom Bolje Tito, nego Trefalt Mito. Ste mu to zamerili, kako se je končala provokacija? Zameril ne, je pa bil nesramen, ker vemo, s čim vse povezujemo bivšega jugoslovanskega predsednika in če ti nekdo reče, da ima rajši njega kot pa tebe, to ni ravno prijetno slišati. Posebej pa to ni prijetno slišati tvojim otrokom. Pri Jonasu se mi pa še to zdi narobe, da ni povedal, da to ni njegova domislica, to je bilo napisano na nekem zidu v Kamniku. Pa tudi na ljubljanski Metalki, že precej prej, preden jo je on uporabil.

Se zdaj z Jonasom pozdravita? Se pozdraviva.

Kako bi primerjali oddaje iz "vašega" časa in zdajšnje? Težko. Oddaje so dobile drugačen značaj, to je pogojeno tudi s tem, da se oddaje pojavljajo v precej gostejšem ritmu, kot so se v mojem času. Jaz sem delal oddaje na en mesec, eno samo serijo Kolo sreče sem delal na 14 dni. Ker sem imel več časa, sem si lahko zamišljal zahtevnejše koncepte in tudi vsebinsko sem lahko stvari bolj zbrusil, kot pa če bi imel le en teden časa. Da lahko stvari kakovostno pripelješ na ekran, bi potreboval veliko število sodelavcev, ki bi vsi z enakim žarom kot ti sam, delali, da boš uspel. To pa v naših razmerah, glede na to, da ni denarja, da bi plačevali take ljudi, ker to ne smejo biti neizkušeni ljudje, ne gre.

Se pravi, da kritično gledate televizijo? Pravzaprav jo zelo malo gledam. Gledam šport, nogomet, snooker, smučarske skoke in še kakšen šport, potem pa kakšen film in dokumentarno oddajo.

Kako to, se vam je zamerila? Ne, nikoli nisem gledal veliko televizije. Tudi Dnevnika ali 24ur ne gledam, bolj sem navezan na časopise, ki jih vzamem v roke takrat, ko mi čas to dopušča. Nikoli se nisem ob sedmih usedel in čakal, da vidim, kaj se je po svetu zgodilo. Ko sem bil urednik, sem ogromno gledal televizijo, saj sem videl vse oddaje, ki so jih naredili sodelavci razvedrilnega programa, če nisem gledal neposredno, sem gledal na VHS-kaseti in tudi z vsakim sodelavcem sem se o njegovi oddaji tudi pogovoril.

Verjetno ste vseeno opazili, da je zdaj poplava kuharskih oddaj. Kaj menite o tem? Očitno gredo, saj tudi v založniškem svetu gredo kuharske knjige.

Ali ste si morda ogledali film Kruha in iger? Nisem. Morda si ga bom. Vidim pa, da precej omenjajo, da je nekje aluzija name in na moje delo, zdi se mi, da propagandno to ne učinkuje najbolje, saj je po kinematografih po ena sama predstava na dan in tudi tam, kjer ocenjujejo ljudje, vidim, da nima najbolj visoke ocene.

Kaj počnete zdaj? Je vrtičkanje na prvem mestu? Ne bi rekel na prvem mestu, je pa pomemben del mojih vsakodnevnih opravkov, lahko rečem razvedrila. Sicer se ukvarjam s prireditvami, ne samo Košnikovo gostilno, ampak delam scenarije. Trenutno imamo vaje za šestdesetletnico folklornega društva Ozara iz Kranja, ki bo aprila. Ambicije so zelo velike, da bi po kostumski plati in vsebini bili zgled folklornim skupinam po Sloveniji, ker bodo avtentično prikazana oblačila, kot so jih ljudje pri nas nosili v javnosti od 1848 do 1917.

Ste tudi ambasador aktivnega staranja, kaj počnete v sklopu tega naziva? Za zdaj bolj malo, ker trenutno niti nimam toliko časa in tudi vloge ambasadorjev niso tako velike, kot bi si kdo predstavljal. Bil sem na prireditvi ob odprtju, malo smo se pogovorili, nekaj smo si obljubili, da bomo kaj naredili in mislim, da tudi bomo.