Miša Mihaela Margan: Balet jo je naučil samodiscipline

Svoje otroštvo je preživela v Murski Soboti, Ljubljani in Mariboru in ima še polsestro po imenu Senta. Pravi, da se je kot otrok najbolj bala nepoznanih stvari, danes pa bi mlajši sebi svetovala, da ne bi bila takšna upornica.

Kdo vam je izbral ime in zakaj? Moje pravo ime je Mihaela. Ime mi je izbrala mama, in sicer po znani pesmi Michelle skupine The Beatles. Oče me je nato začel klicat Miki, mama pa Miša. Nekako se je to ime nato zasidralo med člani moje družine. Pozneje so me tako klicali še ožji prijatelji in nato cela Slovenija (smeh).

Vaša prva beseda? Hm, to je bila ama. Verjetno sem že takrat čutila neznanski apetit in sem rada jedla. Sicer pa sem imela srečo, saj se to ni poznalo na moji postavi vse do danes.

Prvi spomin? Ne boste verjeli, a 25. 5. leta 1991 sem začela pisati dnevnik. Takrat sem bila stara dvanajst let. Še danes ga pišem in vsi spomini so v njem skrbno zabeleženi. Nastalo je že pet knjig in lahko vam izdam skrivnost dneva 28. 6. 1991: Dragi dnevnik, pišem te zato, ker je vojna med JLA in nami. Ubitih je bilo že veliko ljudi in poročila so daljša kot po navadi ter polna posnetkov ranjenih ljudi. Bojim se, da bo še huje. Vsi okoli mene zganjajo paniko, saj moramo biti pripravljeni na vse. Vse, kar je, je to, da so počitnice in da ne vem, ali bom lahko obiskala babico …

Najljubša risanka, igra in knjiga? Najljubša moja risanka je bila Amdamdes, ki so jo predvajali na nemški televiziji. Nato še Tom in Jerry in Tofsi. Od iger pa sem se najraje igrala z legokockami ali pa smo se skrivali po bližnjih gozdovih in plezali po drevesih. Ker sem se družila pretežno s fanti, me ne čudi, da sem počela takšne bedarije. Od knjig pa se najbolj spomnim Svetega pisma v slikanici, ki mi ga je prebirala babica, preden sem zaspala.

Najljubša sladkarija? V času, ko sem bila še otrok, nismo imeli toliko čokolad in vseh dobrot, kot jih ponujajo trgovci danes. Čokolada Milka je bila le, ko so nam jo prinesle tete in strici iz Nemčije. Spomnim pa se, da sem oboževala bombončke M&M. Mama in oče sta mi jih vedno prinesla, kadar sta bila v tujini.

Česa ste se najbolj bali? Strah me je bilo nepoznanih stvari. Kot otrok sem se bala grmenja, nato pa me je bilo strah teme. Še posebej kadar sem se v poznih urah vračala s treninga baleta in sem morala peš skozi temen park do doma. To so bili najbolj grozni trenutki. Peš sem hodila, vse dokler ni mama kupila avtomobila, rumenega fička. Hja, bili so res stari časi.

Najboljši prijatelj/prijateljica? V kakšnem odnosu ste danes? Kot sem omenila, odraščala sem v družbi fantov in tako je bil moj najboljši prijatelj sosed Marko, s katerim sva bila tudi sošolca v osnovni šoli. Res je, da se več ne vidimo pogosto, a še vedno nas družijo podobne poti. Prijateljic na splošno nisem ravno imela in nekako sem ugotovila, da te v določenih življenjskih obdobjih spremljajo različni ljudje.

Kaj ste si želeli postati? V prvem razredu sem želela postati zdravnica, v drugem pa že balerina, saj sem začela plesati klasičen balet. Želja se mi je uresničila in resnično sem postala baletka. Delala sem v SNG Maribor in plesala 15 let. A nekako mi moja nemirna duša ni dala miru. Morala sem dalje in tako sem zajadrala čisto v druge vode.

Najbolj in najmanj priljubljen predmet v šoli? V šoli sem oboževala biologijo in nemščino, sovražila pa kemijo. Še dobro, da je nisem imela na maturi. Nekaj časa mi je težave povzročala tudi matematika. Mislim, da sem v prvem letniku imela komaj oceno 2, a ko sem ugotovila, v čem je poanta, sem v zadnjih dveh letnikih osvojila vse točke na kontrolnih nalogah in končala s petico.

Obšolske dejavnosti? Ker sem vsak dan redno trenirala balet, nisem imela veliko časa. Še treningi v soboto so mi vzeli prosti dan, tako da je bilo po svoje naporno, a dobro. Naučila sem se reda in discipline.

Najhujša stvar, ki ste jo ušpičili? Bilo jih je kar nekaj. Spomnim se tretjega razreda, ko sva z najboljšim prijateljem zjutraj odšla proti šoli. Na tleh sva našla mrtvo miš, ki jo je verjetno zvečer pokončala kakšna sosedova muca. Nisva dolgo razmišljala in miš pospravila v posodico in jo nesla v šolo. Še preden je učiteljica prišla v razred, sva jo nastavila na njen stol. Ko bi vi videli, kako je skočila! Seveda nihče ni bil kriv, midva pa v smeh.

Prebujanje pubertete: naj zvezdniški idol? Na mojih stenah so visele slike balerin, nato Madonne in nato še leta 1989 plakati Rive, ki so zmagali tisto leto na Evroviziji. Seveda ne smem pozabiti na Dylana McKaya iz Beverly Hillsa 90210, ki ga je igral Luke Perry. Vse serije sem si pogledala … to pove vse.

Srednješolska leta: upornica ali piflarka? Mislim, da sem upornica postala šele na faksu. Pred tem sem bila prav vzorna odličnjakinja. Vsi sošolci so si kopirali moje zvezke.

Najstniška stilska podoba? Uf, v srednji šoli so me prvi dan začeli klicati č’bela. To pa zato, ker sem imela prvi dan v šolo oblečen pulover z rumenimi in črnimi črtami, ki je dajal videz čebele. Sicer pa sem se oblačila pretežno v široka oblačila, ki so na meni dobesedno visela. Modo in stil sem nekako spoznala šele v tretjem letniku srednje šole, ko me je v roke vzela prijateljica.

Spomin z maturantskega izleta? Hodila sem na SGBŠ v Mariboru, 1. gimnazijo, 3. gimnazijo in trgovsko šolo. Ja, pester nabor srednjih šol, a to zato, ker sem bila prva generacija v sklopu svoje šole, ki je opravljala maturo in morali smo gostovati na drugih šolah. Prednost je ta, ker imam veliko sošolcev in obletnic mature. No, z mojo matično šolo smo odleteli na Kreto. Tam je bil pravi razvrat, predstavljajte si, da potujete s 30 glasbeniki in dvema baletkama. Bili pa smo izjemno podjetni, saj smo vsak večer hodili od restavracij do lokalov in z glasbo zabavali goste. Vsak večer smo na ta račun zaslužili veliko denarja in si po vrnitvi domov plačali še dober piknik.

Prvo plačano delo? V gledališču za prve plesne predstave. Nato sem hitro spoznala, kako je praktično, če imaš svoje prihodke, in začela sem delati na različnih koncih.

Kaj bi danes svetovali sebi pri osemnajstih letih? Najprej to, da ne bi bila pri teh letih taka upornica, ker ti to ne prinese nič dobrega. Se sicer naučiš samostojnosti, a pot do tega je precej kruta. Sama sem se pri devetnajstih letih odselila od doma v podnajemniško stanovanje in tako hitro odrasla. Danes nekateri pri tridesetih še živijo pri svojih starših, kar je meni nerazumljivo. A kaj hočeš, vsak si svoje izkušnje nabira sam.