Mirana Likar Bajželj: Sobotne zgodbe

Mirana Likar Bajželj pravi, da sta življenji učiteljice in pisateljice popolnoma različni, a sta se obe morali zgoditi. Vsaka ob svojem in, kot je prepričana, ob pravem času. Njene zgodbe so začeli objavljati v slovenskih literarnih revijah, kmalu pa so prišle tudi nagrade: leta 2006 je prejela Onino pero za najboljšo kratko zgodbo Delove priloge Ona, leto kasneje nagrado Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, lani pa je bila z zgodbo Nadin prt zmagovalka natečaja za najboljšo kratko zgodbo splatnega portala AirBeletrina. Odlikuje jo tekoča naracija in paleta različnih likov. Zgodbe so jo pritegovale že v otroštvu … ko niso pripovedovale televizije in svetovni splet, ampak ljudje, doda ob pogovoru za SiOL. Zakaj naslov Sobotne zgodbe? Spominja na lahkotno branje, ki nam popestri popoldneve med vikendom ali na plaži, a to vaše zgodbe še zdaleč niso. Ja, res je. Naslov se mi je zdel dovolj nepretenciozen in preprost. In vse zgodbe bi se res lahko zgodile ob sobotah. Morda je naslov tudi zgrešen, mogoče pa sem hotela o resnih stvareh spregovoriti na ne preveč težak način. Zdel se mi je dovolj nevtralen.

Sicer ste kot profesorica slovenščine precej povezani s šolskim okoljem. Ni veliko ko učiteljev, ki bi pisali. Kako šolsko okolje vpliva na vaše pisanje?

To sta absolutno dve popolnoma ločeni stvari. Nekje človek pač dela in jaz sem najprej učila in nato pisala, lahko pa bi bilo tudi obratno. Mnogo prej sem študirala slovenščino, kot sem se zavedla, da bom pisala. Resno sem začela pisati leta 2006. Na to gledam kot na premislek ženske ob tem, ko njena otroka odrasteta, ko se nekaj konča. Občutek, da lahko začneš neko novo pot, ko si prehodil prejšnjo, je zame razveseljiv. Nastopi čas, ko lahko počneš nekaj, kar si si želel, pa nisi verjel, da je mogoče. Življenje je polno presenečenj, stvari, ki se morajo, se zgodijo same od sebe, in tako se je tudi moje pisateljevanje moralo zgoditi. Dan ti je dar, ne smeš ga zavreči.

Sobotne zgodbe se odvijajo na različnih koncih sveta. Ste tudi sami bili tam, kjer se dogajajo vaša pripovedovanja?

Povsod, kjer se dogajajo zgodbe, sem tudi dejansko bila. Ni kraja, opisanega v knjigi, kjer ne bi bila. Ampak vse zgodbe bi se lahko zgodile tudi drugje.

Kaj je tisto, iz česar se snujejo zgodbe?

Preprosto na to ne znam odgovoriti. Podstat je osebnostna in mnogoplastna. Na kratko se tega ne da povedati. Na to vpliva mnogo psiholoških procesov. Zgodba nekako leži v tebi in ko se hoče povedati, jo napišeš. Lahko so zelo stare in se predelujejo, spreminjajo, ko je čas, pa se zapišejo.

Udeležili ste se literarnih delavnic Andreja Blatnika. Kaj je bilo tisto, kar so vam dale, da ste po njih sedli za tipkovnico ali morda papir in začeli pisati?

Za tipkovnico sem sedla že trenutek prej, delavnica se je pač zgodila naslednji trenutek. Delavnice ti dajo nekaj sekundarnega, vsekakor te ne naučijo, kako pisati. Dajo ti delen vpogled v pisanje drugih in v lastno pisanje. Na njih vsak dobi tisto, kar lahko in to je pri vsakem nekaj drugega. Meni so odprle vrata literarnega dogajanja. Spoznala sem urednike, pišoče, prišla v stik z literarno sceno. Tako sem lažje nadzorovala lastno pisanje, to je kar težko. (smeh)

Od kod zanimanje za zgodbe, za pripovedovanje?

Rasla sem še v okolju, kjer se je še pripovedovalo, televizorji so bili redki. Te zgodbe so me zelo privlačile. Pri vsakem pisatelju je namreč najprej pripovedovalec. Nihče ne začne pisati, ker je gledal televizijo ali visel na internetu. Zgodbo moraš slišati, da te prevzame, ob zgodbi uživaš. Predvidevam, da se to zgodi zelo zgodaj v otroštvu. Vsi se vračamo k občutjem ugodja. Pri meni gre za užitek pripovedovanja, poslušanja, pisanja in branja.