Mesečnik. Tretji človek.

Delo Mesečnik. Tretji človek. (Mehka postavitev) Alena Ožbolta pripoveduje o dvomih, s katerimi se srečuje posameznik pri razumevanju sveta. Prek zunanjih in fizičnih kiparskih impulzov, prevajanja teh v naše misli, postavljamo kriterije, ki bi želeli vplivati in sodelovati s trdnimi avtorjevimi izjavami in položaji v prostoru in času. Mehka postavitev se v galerijskem prostoru dogodi na dveh mestih, na dveh prehodih iz ven navznoter in obratno. Težko se izognemo srečanju, okupacija izbranega prostora nas na kraju dogodka zaustavi in hkrati prestavi v mišljenje o umetnostnem delu. Razgaljen sanjski svet Poetično in subtilno nas avtor pripelje do mišljenja o delu in o umetnosti nasploh. Izčiščena forma, ki spominja na vzglavnik, predmet iz osebnega intimnega prostora, v tem primeru nastopa javno, razgaljeno, formalno enakopravno za vse. A vsak od nas intimnost in poetičnost dela, torej Mesečnika, podoživlja z lastnimi izkušnjami individualizirano. V trenutku spojitve z delom se srečujemo z realno danostjo galerijskega objekta in svojimi fantazijami sanjskega sveta.

Mesečnik je torej prestavljen iz postelje na tla galerije, iz spanja in meditacije nas prestavi v aktivno podoživljanje umetnosti. V tem primeru avtor združuje nočni in dnevni čas, čas dela in čas počitka, aktivno kontemplacijo in pasiven položaj posameznika. Stojišče, na katerem se posameznik znajde, je podstavek mišljenja na prehodu. In življenje je za marsikoga prehodno stanje subjekta. Ves čas se srečujemo z neugodnimi in negotovimi prehodi. Ta hoja, pogled ali dotik po mehkih in simbolnih vzglavnikih je tudi pot po različnih odnosih in pomenih umetnosti. Ožbolt v svojem umetnostnem ustvarjanju ne gradi slučajnosti, simptomatičnosti ali gole pripovedovalnosti. V tematiki je v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova presenetljivo to, da umetnik dovoli, da bi vsakdo lahko hodil po njegovem delu in posredno tudi po njem. Na prvi pogled mehka postavitev v prostoru stoji nemo in neopazno. Vse dokler se obiskovalec prostorov ne zakoplje v vzglavnike in opazi, se zave, da je pred njim ovira.

Vsak od nas o delu misli drugače Predstavitev dela nam omogoča dve temeljni mogoči percepciji gledanja umetnostnega dela. Prva je z distance, od daleč, druga pa je neposredna s popolnim izkustvom. Prostorska postavitev je vezni člen, ki povezuje in se razteza. Zaradi nenehnih minimalnih transformacij pravzaprav nima svojega prostora in svojega teritorija. Pa vendar ima svoje mesto, saj je na dosegu gledalčevega pogleda in predvsem koraka. Četudi jo spregledamo, je ne moremo prehoditi, da se nas ta ne bi dotaknila. Prepreke, s katerimi se simbolično in tudi aktivno srečamo v galeriji, so prepreke umetnika, umetnostnega dela in gledalca. Umetnik mora pred nas postavljati težko razumljive in ne vnaprej predvidljive vsebine. Le s tem namreč dosega višjo raven informativnosti pri gledalcu, ki z njegovo pomočjo izve nekaj na novo, nekaj na drugačen način, ali nekaj novega. Z Ožboltovim delom se srečujemo z vsemi temi informacijskimi načini percepcije, ki niso vezani le na njegovo delo, ampak tudi dela v njegovih sopostavitvah. Začetek ali konec v primeru mehke postavitve igrata svojo vlogo, saj aktivno gledalčevo vstopanje v umetnostno delo kaže tudi ime oziroma vstop in izstop iz dela. A bolj kot rojstva na drugem planetu z začetka tega sestavka si mogoče marsikdo od nas želi, da bi lahko komu poklonili le enosmerno vozovnico do Lune.