Maya – jogurt s človeškim encimom

Najnovejši projekt Maje Smrekar Hu.M.C.C. – Human Molecular Colonization Capacity izhaja iz presečišča umetnosti in znanosti, ki jo je intermedijska umetnica temeljito uresničevala tudi že v svojih prejšnjih projektih. Galerija Kapelica zadnja leta tovrstno diskurzivno in transdisciplinarno prakso sistematično podpira in predstavlja. Sodobna umetniška središča spodbujajo institucionalna, metodološka in epistemološka sodelovanja med omenjenima področjema, na drugi strani pa tudi znanstvene institucije umetnikom odpirajo vrata v laboratorije.

Tako je bilo tudi v primeru projekta Maje Smrekar, ki je nastal v sodelovanju z Inštitutom za biokemijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Sodelavka s področja molekularne biologije je bila Metka Lenassi, s področja biotehnologije Špela Petrič, sodelavec s področja molekularne gastronomije pa Tilen Konte.

V povezovanjih znanosti in umetnosti tako nastajajo projekti z umetniško, humanistično in znanstveno težo.

Molekularni utilitarizem in korporativni kanibalizem

Maja Smrekar projekt postavlja v kontekst verjetnega scenarija svetovnega pomanjkanje hrane. Proizvodnja zmogljivost ne dohaja rasti svetovnega prebivalstva, cene hrane posledično hitro rastejo in zato nekatera področja biotehnologije raziskujejo možnosti za alternativne načine proizvodnje hrane v bližnji prihodnosti.

Projekt Hu.M.C.C. se osredotoča na biotehnološko proizvodnjo hrane, na podlagi katere je nastala linija izdelkov znamke Maya YogHurt s celostno pripadajočo marketinško logiko in podobo. Z embalažo, sloganom, spletno stranjo (mayayoghurt.net), reklamnimi panoji in predstavitvenimi videi, ki pojasnjujejo znanstveno in humanistično ozadje projekta. Identiteto znamke so zasnovali v Ateljeju Balant.

Maya YogHurt je živilski izdelek, z gelom obogaten jogurt, ki vsebuje produkt ustvarjalkinega encima. "Mlečna kislina v gelu živila je produkt metabolizma gensko modificiranega mikroorganizma – glive kvasovke Saccharomyces cerevisiae z avtoričinim genskim zapisom za encim laktat dehidrogenazo, ki je ključen pri proizvodnji mlečne kisline v metabolizmu celice," je znanstvena obrazložitev produkta, ki ga je mogoče v Galeriji Kapelici zaužiti.

S projektom umetnica odpira številne ravni za razmislek. V kontekstu utilitaristične družbe odpira vprašanja molekularne instrumentalizacije naših teles in življenja. Avtorica se sprašuje, ali smo lastniki ali imetniki svojih teles. Pa tudi, kdo odgovarja za naša telesa. V kontekstu antropologije strahu zastavlja smeri za tematiziranje našega odnosa do gensko spremenjenih organizmov. V kontekstu premise telesa kot stroja in življenj, ki jih izrabljamo in uporabljamo, ter optimizacije človeškega in njegove širitve ter na drugi strani antropocentrične pozicije do sveta in narave, pa v imenu preživetja človeške vrste humanizira mikroorganizem. "Strah pred ekološko kataklizmo je preoblikovala v subtilno kritiko korporativnega kanibalizma," so še zapisali o projektu, ki ponuja temeljito premišljeno in v marketinško logiko – a brez tržnega cilja, temveč z diskurzivnim namenom – zapakirano živilo.

Paradigma, izpeljana v projektu, prikazuje mogočo realnost prihodnosti, v kateri bi lahko molekularno kapaciteto svojih teles začeli uporabljati kot sredstvo za proizvodnjo (hrane). S kombinacijo genskega zapisa ustvarjalke in genskega zapisa glive kvasovke je bil sintetično ustvarjen genski zapis novega organizma. S tem Maja Smrekar obravnava tudi prihodnost evolucije, ki priča o tem, da nekoč ne bomo več takšni, kot smo. "Ontološko soočenje z genetsko spremenjenimi organizmi in vpogled v prihodnost sprožata tesnobo, ki prikliče spomin na naša predhodna utelešenja v evolucijskem procesu, torej vse, kar smo nekoč bili in trenutno nismo, in vse, v kar se bomo razvili," je avtorica še zapisala ob projektu.