Maja Smrekar: Živim s svojo umetnostjo

Umetnica skozi družbenokritični pogled in interdisciplinarni pristop vzpostavlja dialog med znanostjo, umetnostjo in tehnologijo. Zanimajo jo različni fenomeni medijskih okolij, sistemi percepcije in antropologija strahu. Skozi svoje projekte išče zaznavne preobrate, tematizira znanstveni in družbeni pogled na naravo in tehnologijo ter znanost kot tako.

V lanskoletnem projektu MaSm Metatransformation, ki ga je ob strokovni pomoči molekularne biologinje in umetnice Špele Petrič izvedla v Galeriji Kapelica, je gledalce empirično soočila s procesi molekularne biologije in z vprašanji o sedanjosti ter prihodnosti gensko spremenjenih organizmov. V letošnjem projektu sta s Špelo Petrič v omenjeni galeriji izvedli projekt Circadian Drift, interaktivno instalacijo, v kateri sta raziskovali neusklajenosti med naravnim in suverenim telesom človeka v dinamiki vsakdanjega življenja. V prihajajočem projektu se Maja Smrekar ukvarja z invazivnimi vrstami.

Lahko živite od svoje umetnosti? Ste bili v začetku svoje ustvarjalne poti prepričani, da boste lahko preživeli od svoje umetnosti? Teoretično bi se trenutno lahko preživljala s svojo umetnostjo, če bi bili vsi, s katerimi sodelujem, plačilno disciplinirani. Sicer na preživetje z umetniškim delom ne gledam zgolj s finančne perspektive (ki je vsekakor najpomembnejša); gre za socialni, simbolni, osebni kapital … Na začetku svoje ustvarjalne poti sem bila veliko manj prepričana o tem, da bi se lahko preživljala z umetnostjo; zdaj lahko rečem, da ne živim od svoje umetnosti, ampak s svojo umetnostjo.

S čim vse se ukvarjate oziroma ste se ukvarjali za preživetje? Kaj in do katere mere v tem kontekstu sprejemate kompromise – katero delo, ki ni vezano na vašo osnovno dejavnost in podobno, sprejmete? Nabor storitev, ki sem jih izvajala v preteklosti, in tistih, ki jih izvajam tudi danes, se je odvijal po nekem naravnem redosledu v preživetveni verigi: začela sem s čuvanjem razstav, poziranjem, gostinstvom, prodajo, ob študiju nadaljevala oblikovanje kostumografij in scenografij, nekaj časa sem bila zaposlena kot kreativni direktor pri izvajanju videoigrice FPS, novinarstvom za RŠ, TV-montažo, pisanjem blogov, VJanjem, z uredniškimi deli in tekstopisjem, trenutno se poleg izvajanja avtorskih umetniških projektov in sodelovanj ukvarjam tudi s kulturno produkcijo in menedžmentom … Kompromisi so luksuz, odvisen od kapitala, ki ga poseduješ v trenutku, ko sprejmeš ali zavrneš določeno delo oziroma projekt.

Koliko časa v vsakdanu vam ostane biti umetnostna delavka? Ali vsakdanja dejavnost za preživetje vsebinsko in formalno vpliva na vaše umetniške projekte? Pri tem trpi "umetniška kondicija"? Večino časa v vsakdanu sem umetnostna delavka, seveda hkrati moja vsakdanja dejavnost, katerakoli že je, vpliva na dinamiko umetniških projektov in sodelovanj.

Ste zaradi pogojev prisiljeni v prepogosto in intenzivno produkcijo umetnostnega dela? Produkcijsko dinamiko je, tako kot pri vsakem poklicu, treba prilagoditi pogojem razpisov, višini sredstev, rokom izvedbe … Vendar imaš, če si pri nas zaposlen kot samostojni kulturni delavec, dosti manj delavskih pravic in zaščite kot tisti, ki so redno zaposleni.

Poleg štipendij in možnosti javnega financiranja, ki so vse manjša, je ena od možnosti preživetja za umetnika tudi vstop na umetniški trg, ki pri nas ni razvit. Vidite rešitev v tem oziroma kakšni so vaši predlogi v zvezi z obstoječim stanjem? Kako je s tem v tujini? V Sloveniji so umetniške štipendije in nagrade obdavčene, drugače kot na primer športne, kar se mi ne zdi prav glede na nizko stopnjo zaslužka in zelo veliko energije, vložene v projekte. Sicer so na voljo tudi razpisi Evropske unije, v nekaterih državah v tujini so tudi davkoplačevalska sredstva namenjena financiranju tujih umetnikov. Umetniški trg je močno vzpostavljen ponekod v tujini in ima specifična pravila, obstaja tudi zasebni kapital, temu se spet moraš prilagoditi, nazadnje se torej moraš povsod prilagoditi kontekstu kapitala in kakršnakoli misel o popolni neodvisnosti oblikovanja umetniških vsebin je, če govorimo o teh razmerjih, naivna.

Razstavnine in honorarji galerij so, če so, zanemarljivi. Kaj vam praktično razstavljanje prinese v preživetvenem smislu? V intermedijski umetnosti niso zanemarljivi vse razstavnine in honorarji; če te producenti povabijo k sodelovanju in torej financirajo tvoje delo, to prav tako ni zanemarljivo, vendar so pogoji dela velikokrat zelo težki. Kjer so razstavnine/honorarji nizki ali pa jih celo ni, ti razstavljanje in javno izpostavljanje lahko prineseta kapital na področjih, ki se seštevajo v smislu podelitve statusa, (denarnih) nagrad, lokalne in mednarodne prepoznavnosti ter poslovnega mreženja. Če si samozaposlen, gre pri odločitvah za sodelovanje torej predvsem za kontekst osebne ekonomije in njenih (mikro)razmerij.

Je biti umetnik poklic ali način življenja? Oboje.

Kako živite svoj poklic v današnjem času? Najverjetneje podobno kot marsikdo, ki v današnjem času opravlja poklic s statusom samozaposlenega na določenem področju.