"Ljudi najbolj zabavajo situacije, v katerih si luzer"

V življenju je pomembno, da si v dobrem odnosu s prodajalkami, mesarjem in bančno referentko, pravi Marko Miladinović. A ne zato, ker bi bil preračunljiv, takšen pač je. Prijazen je tudi do natakarjev. Vendar to ni njegova edina veščina. Pred leti, ko je nastopil v filmu Jebiga, so o njem napisali, da snuje, igra in oblikuje. Vse to velja še danes, le da se v oddaji Ustreli na Planet TV po novem pojavlja tudi v vlogi voditelja. Deset let je bil član amaterske gledališke skupine Grapefruit, ki je v 90. letih v Gledališču Glej in na gostovanjih po Sloveniji s komedijo prepričala marsikoga. Gledališču je leta 2000 sledil film Jebiga Miha Hočevarja in pred kratkim še vloga v novi komediji Jana Cvitkoviča z naslovom Šiška Deluxe. Ob igranju se je Miladinović lotil še tekstopisja in oblikovanja. Najprej je to počel v Kladivu, zdaj nadaljuje v Armadi. Ob vsem je humor brez dvoma njegova odlika.

Ko ste dobili ponudbo, ste se takoj videli v vlogi televizijskega voditelja? Vedno imam pomisleke, ko dobim povabilo za nek projekt. Vedno pomislim na to, kako bom to izpeljal, ali sem to sposoben izpeljati, kako bom izpadel, ali bo dobro … Ko spremljam druge televizijske voditelje, si mislim, da se vsekakor tudi sam lahko pojavim v tej vlogi. Veliko govorim, prijatelji pravijo, da sem tega vešč. Zato se na nek način zdi dokaj naravno, da lahko počnem tudi to. Seveda pa je drugače, ko to postane resnično. Tako kot pri drugih projektih je seveda pomembno, s kom delam. Z Venom Jemeršičem, ki je režiser oddaje Ustreli, sem že veliko delal in mu zaupam.

Omenili ste, da vedno pomislite, ali boste v določeni vlogi dobro izpadli. Kot kakšen voditelj si ne bi bili všeč? Vsak človek razmišlja, kako ga drugi dojemajo. Že ko greš v mesto, se ukvarjaš s tem, ali boš dobro izpadel. S tem se še kako ukvarjaš ob prvih stikih z žensko, ki ti je všeč. Ko jo na primer pokličeš za prvi zmenek, ravno iz želje, da bi jih ugajal, večinoma vse narobe rečeš in ob srečanju tudi vse narobe narediš, sploh če ti je všeč. V takšnih situacijah se pri posamezniku rojevajo popolnoma nove osebnosti, simpatičnost in lucidnost lahko v teh primerih največkrat izgineta. Ob vsem tem pa poslušaš svoje kritične in začudene notranje glasove.

Vaš (samo)opazovalec je torej zelo aktiven. Res je. Ni naključje, da je bil v filmu Jebiga prizor, kjer sem izstopil iz svojega lika in sebe v določeni situaciji opazoval od zunaj. Sam imam to rahlo obremenitev.

In kot kakšen televizijski voditelj lahko prepričate tega kritika v sebi? Ne želim si biti nasilen in nesproščen. Nesproščen v tem smislu, da ta občutek rahljaš s številnimi dovtipi in gibi, s katerimi želiš zapolniti prostor. Zdi se mi, da kot voditelj ne smeš preveč stopiti v ospredje, saj si v tej vlogi predvsem povezovalec. Nekdo, ki mora dati prostor nastopajočim in ne preveč izpostavljati sebe. Motijo me voditelji, ki preveč nastopajo.

Do nedavnega snemanja novega Cvitkovičevega filma Šiška Deluxe ste imeli dolg odmor od igranja. Kako je po toliko letih spet pognati igralski aparat? V filmu me je vedno zanimalo nastopati in glede na to, da sem vedel, kakšen režiser je Jan Cvitkovč, se mi je dozdevalo, v katero smer bo šel film. Zato me je ta projekt že od začetka zanimal. Ko pa sem prebral scenarij, ki je duhovit in dober, nisem imel nobenega dvoma več. Preprosto sem želel biti del tega projekta.

V Šiški Deluxe niste le igrali, temveč z bratom, oblikovalcem Darkom Miladinovićem, poskrbeli tudi za vizualno komunikacijo filma. V primeru oddaje Ustreli pa si za nastopajoče izmišljujete igre in situacije ter si pišete besedilo. Režiserji torej z vami veliko dobijo. Ime za oddajo Ustreli je vaše? Ideja za ime se je pojavila na enem od poskusnih snemanj, ko sem ob začetku neke improvizacijske igre rekel: "Ustreli." Režiser in preostala ekipa, ki ustvarja oddajo, so takrat začeli razmišljati, da bi to lahko bilo ime. Res je, da sem sodeloval tudi pri vizualni podobi oddaje. Sem pač kreativec in se znajdem v različnih vlogah.

Kdaj naloge in situacije, ki jih pripravljate za igralce v oddaji, resnično delujejo? Najbolj mi je blizu humor, ki izhaja iz življenja in lastnih izkušenj. Dnevno se nam dogajajo stvari, na katere večinoma niti ne pomislimo, nanje ne pogledamo iz druge perspektive in se na njih ne ozremo od zunaj. Veščina dobrih komikov zna ravno te vsakodnevne in preproste situacije prikazati v humornem kontekstu.

Spomnim se zgodbe nekega komika. In sicer, prideš na stranišče, kjer je vrsta. Prazno je le stranišče za invalide. Nekaj časa še stojiš v vrsti, vendar se vse bolj spogleduješ s tem praznim straniščem za invalide. Seveda razmišljaš, zakaj ne bi šel tja, saj boš hitro opravil in podobno. Jasno tisti trenutek, ko se odločiš, da boš res šel v to stranišče, pride invalid.

Takšnih situacij je v življenju veliko. Takšnih, ki so na prvi pogled čisto običajne, morda celo nerodne in nelagodne, v bistvu pa ravno zato duhovite. Snov za humorne situacije zato iščem v vsakodnevnih situacijah in izkušnjah, ki na prvi pogled morda niti niso nič posebnega, so pa zelo življenjske. Najbolj smešne pa so nelagodne situacije, v katerih se sam znajdeš.

A za to oseba do sebe potrebuje določeno distanco, tudi širino, ne nazadnje razkrivaš sebe … In kar je dobro, da sami sebe nujno vedno ne jemljemo preveč resno. Situacije, ki jih pripovedujem in ki najbolj zabavajo ljudi, so predvsem tiste, v katerih si luzer. To je duhovito, na nek način ljudje verjetno med drugim spoštujejo to, da se norčuješ iz sebe.

Humor je to, kar vas opredeljuje osebno in profesionalno. Za svoj slog pravite, da je v bistvu zelo situacijski, je nežen, vsaj do drugih, če ne do vas, velikokrat je verjetno lahko tudi dober ventil. Pri tem pomislim, kako veliko humorja se pri nas veže na seksualnost. Pri tem gre za naslavljanje določenih stereotipov, povezanih s seksualnostjo, smešenje pa na tej ravni predstavlja tudi ventil za to, kar se sicer v prevladujočem potlačuje. Kaj menite o tem? Ko smo nastopali z gledališko skupino Grapefruit, so vedno znova vžgale kletvice. Takoj ko si mastno zaklel ali če se je v predstavi pojavil džojnt, je to bilo ljudem vedno noro smešno. Brez pravega razloga je to vedno delovalo izjemno humorno ne glede na to, da je imela Lovričeva drama veliko drugih dobrih zapletov. A nad tem ne bi obupoval. Pravijo, da je za nas precej značilen humor, ki ga omenjate, a se s tem ne strinjam. Ponudimo nekaj drugega in popili bomo tudi to. Ne bi se strinjal, da imamo v našem prostoru radi ta poceni humor. Ponudi kakovostno in duhovito zgodbo in zagotavljam, da bo delovala. Poglejte Jurija Zrneca.

Vendar se ta vrsta humorja v določenih kontekstih in krogih vedno znova pojavlja. Tovrsten humor je nezahteven, instanten in lahek. Kletvice, seks … Humor je resda zelo preprost, ni nujno, da je večplasten, pa lahko deluje.

Deset let ste sodelovali z gledališko skupino Grapefruit, ki še danes predstavlja fenomen dobre komedije. Afera Pouhn kufr je bila naš največji hit, v Celju na festivalu Dnevi komedije je bila leta 1995 izbrana za komedijo leta. To je bilo popolno presenečenje, da je ta naslov dobilo neko amatersko gledališče, kar smo bili mi. Ampak ta predstava je bila res noro smešna, gledalci so umirali od smeha.

Kako ste se znašli prav v Gleju, ki je prej veljal za eksperimentalno gledališče. V 90. letih sta vanj vstopila pop in gib, je Vesna Teržan pred leti zapisala v Mladini. Vas, Grapefruitovce, je Jedrt Jež opisala kot profesionalne amaterje, neustavljive žurerje, ki vam je gledališče pomenil prostor sproščenega veselja. V tistem času sta tam začela delovati tudi Tomaž Štrucel in Matjaž Pograjc z Betontancem. A če se prav spomnim, je bil naš prihod v Glej naključje, ker smo potrebovali streho nad glavo. Naše prve vaje so bile namreč v parku za Križankami. Nato smo se dogovorili, da imamo lahko vaje v Gleju, in ko so videli, kaj delamo, so nas uvrstili v program. Naše predstave so polnile dvorano, ljudje so se grebli za vstopnice.

Oznaka Grapefruita za slovenski Monty Pyhton bi bila pretirana? Karkoli primerjati z Monty Pyhtonom je nehvaležno. So pa seveda oni eden največjih vrtov za nabiranje igralskih humornih veščin in situacij. Simon Kardum nas je na enem od Linhartovih srečanj, festivalu amaterskih gledališč, označil za slovenskega Alana Forda. A tudi s tem bi se težko strinjal.

Kaj pa Top lista nadrealista, če že iščemo primerjave? Oni so bili veliko bolj nadrealni kot mi. Sami smo obdelovali kar konkretne situacije in zaplete. Smo se pa želeli Top listi nadrealisti približati, to je res. Spomnim se, kako smo bili iz sebe, ko je na našo predstavo prišel Đuro. Za nas je bil bog.

Od tu tudi povabilo nekaj Grapefruitovcev v Teater paradižnik? Tako je.

Ni bil pa Đuro edini od igralcev in znanih obrazov med vašimi gledalci. Kdo so bili še znani rezidenti v vašem občinstvu? Na vsaki naši premieri je bil Boris Cavazza. Zoran Predin nas je tudi redno spremljal, pa Jožef Školč, Miša Molk in drugi. Ko je v Ljubljano prišel Saša Lošić, je tudi začel spremljati naše predstave. Pozneje je Saša za eno naših udarnih predstav Elvis de Luxe napisal tudi besedilo in predelavo super hita Bijeli Božić.

Zakaj se je zgodba z Grapefruiti končala? Ker smo bili amaterji. To smo delali za zabavo, med tem smo vsak začeli še svoje profesionalno delo. Jure Sotler, Damijan Škafar in jaz smo ustanovili oblikovalski studio Kladivo. Temu smo se želeli resneje posvetiti. Tako kot tudi drugi svojim poklicem.

Se boste še kdaj združili? V zvezi s tem je veliko idej, ki so precej romantične. Ne predstavljam si, da bi se to lahko zgodilo. Drugi časi so, večje potrebe. Takrat nismo veliko potrebovali. Prostor, pivo in drobiž. Tudi na področju kulture se zmanjšujejo sredstva, danes je težko narediti kaj velikega. Eden od naših čarov je namreč bilo tudi to, da nas je bilo v predstavi 20. Na oder smo padali iz vseh lukenj. V svoji izvorni obliki je zato ponovna združitev Grapefruita po moje nemogoča, morda le, če bi se spet zbralo jedro skupine, Iztok Lovrič, Jure Sotler, Matej Družnik, David Furlan, Peter Hvalica, Damijan Škafar in recimo še Sebastijan Nared. Ne bom sicer rekel, da je to nemogoče, ni pa to imperativ.

Pogrešate gledališče? Če sem iskren, je bilo gledališče zame dokaj stresno. Film mi je veliko ljubši, ker prideš, "odžgeš", nekajkrat poskusiš in nato to ostane za večno. Stresno mi je bilo, da smo imeli po štiri predstave na teden. Nimam teh živcev, zato mi je bližje, da se nekaj posname. Seveda pa to še ne pomeni, da me kdo ne bi mogel navdušiti za kakšno gledališko igro.

Govoriva o vaših preteklih projektih, omenila sva stari in novi film, zasnovali ste številne ljubljanske lokale, pri čemer je zanimivo, da vam je prepoznavnost v zadnjem času prinesla predvsem televizijska reklama. Ljudje hitro pozabljajo, zato je pomembno to, kar je sočasno.

Ne moremo mimo tega, da ste pred 20 leti sodelovali pri oblikovanju Truebarja, zdaj pa na istem kraju sediva v Centralni postaji. Kako se je čez toliko časa vrniti na isti kraj s podobno nalogo, torej prostorsko in programsko zasnovati lokal? Čustva pri tem nimajo velike vloge. Da sem se vrnil na isti kraj, gre le za posledice določenih okoliščin. Do vsake naloge pristopam z ničle, tako da me pretekla zgodba ni nič obremenjevala, niti mi ni pomagala. Izhodišče je bilo postaviti zgodbo za neko novo generacijo, ki je stara toliko, kot smo bili mi takrat, ko smo delali Trubar. Izhajaš torej iz tega, kaj ima ciljno občinstvo rado, in iz tega, kar se ti zdi, da manjka v Ljubljani.

Ste pripovedovalec, je to kaj povezano tudi s Sićevim, od tam, kjer prihaja vaš oče? V naši družini, sploh na jugu, se je bilo vedno treba boriti za besedo. Dobil si jo lahko le takrat, ko si nekoga ujel na vdihu. Ko je nekdo zajel sapo, si lahko prišel do besede. Natančno opisovanje dogodkov z vsemi komičnimi elementi je res moj zaščitni znak. Občinstvo na jugu je neizprosno in ko si izboriš svoj prostor, moraš biti zanimiv, duhovit in poučen. A tako je tudi v krogu mojih prijateljev tukaj, kjer komunikacija zahteva popolno koncentracijo.

Kaj vam povzroča nelagodje? Nelagodno se v življenju počutim ob klišejih. Ko pride do tega, da bi žensko povabil v kino, se začnem lomiti. Vsi klišeji me motijo, ker peljejo v neko predvidljivo in jasno smer.

Ni za kreativca izziv, da znotraj določene strukture, predvidenih in omejenih okvirjev najde svoj način? Ali pa je to morda tudi kliše o ustvarjalnosti? To je že kliše. Dokler delam za nekoga drugega, neko zamišljeno sliko, tam se lahko znajdem, ko pa pride do mene, je druga zgodba. Kar je že videno, je zame nezanimivo. V Srbiji imajo za to lep izraz: predženo gradivo, pravijo, v prevodu bi bilo pomenilo obdelano gradivo.

Ena od vaših strasti je tudi kuhanje. Kaj bi skuhali Tarantinu? Aha, on mi je všeč. Skuhal bi mu vžvrkljana jajca. To znam res dobro narediti in to tako, kot je treba. Le s tremi gibi: zapečeš, premakneš, zapečeš. Pomembno je še, da je olje na pravi oz. visoki temperaturi, še boljša je svinjska mast, in da se vse zgodi zelo hitro. Težava z vžvrkljanimi jajci je, ker jih ljudje delajo na prenizki temperaturi. Moja vžvrkljana jajca so zelo puhla in vsakega, ki jih je poskusil, sem navdušil. Za kosilo bi mu pa naredil sarme v trtnem listu in s kislim ovčjim mlekom.

Kaj bi pripravili Katarini Čas? In kaj Ani Mariji Mitič, ki je prva gostja oddaje Ustreli? Katarini Čas bi naredil kakšno pašto. V tem sem res dober. Je pa za dobro pašto pomembno, da izbereš res dobre testenine. Kakovost testenin je ključna. Vsebovati morajo t. i. moko grano duro, to je pomembno. Naredil bi ji pa aglio e oglio. Uporabil bi vrhunsko olje, dobre čilije in domač česen.

Ani Mariji Mitič pa ni dvoma: pire krompir in mesne kroglice v paradižnikovi omaki.