Likovni problemi Marka Butine

Festival Ljubljana svoj program ustvarja tudi v nefestivalskih mesecih. Eden od dogodkov je bila tudi novembra odprta razstava Marka Butine, ki je s svojo likovno prakso in pedagoškim delom soustvarjal naš likovni prostor. Površina likovnega polja, prekrita z barvami, in vsebina v njem strokovno javnost opominja tudi na dejstvo, da njegovo delo do zdaj še ni bilo likovno teoretsko ovrednoteno.

Marko Butina ob svojem delu zapiše: "Likovno teoretično so moje slike problematične, ker na njih združujem elemente globinskih pogledov in perspektiv s popolnoma ploskovitimi dvodimenzionalnimi rešitvami, kar po teoriji ne gre dobro skupaj." Slikarska dela na platnu torej likovno rešujejo več likovno formalnih problemov, ki se uspešno končajo v zaključeni likovni izkušnji gledalca. Problem, ki ga zapiše avtor, je problem likovnih teoretikov, problem ustvarjalca pa je zaključen in uspešno rešen.

Proces, ki rešuje likovne probleme V polju umetnostnega ustvarjanja se večina ustvarjalcev ne zaveda, da je v likovnem delu pomemben proces samega ustvarjanja. Ta proces, ki je lahko plod večletnega dela, se kaže tudi na pričujoči razstavi v Viteški dvorani Festivala Ljubljana. Marko Butina je v dvorani predstavljen z raznoliko likovno produkcijo, kar opozarja na dejstvo, da gre za dediščino, ki je sad študijskega in poglobljenega raziskovanja slikarskega medija in vsebine, ki se uresničuje na njem.

Zaradi likovne raznolikosti in njegove avtorske specifičnosti Marka Butine ne moremo umeščati v noben umetnostni oziroma slogovni trend, čeprav bi ga lahko klasificirali v nadrealizem, abstraktno slikarstvo, modernizem, novo podobo in še kam. Avtor je vztrajal pri lastni likovni poetiki, ki jo je razvijal vse do svoje smrti leta 2008. Žal na razstavi ni na ogled tudi njegovih ilustracij in stripov, s katerimi je umetnik dopolnjeval naš likovni in vizualni prostor.

Kolažni mozaik in figura ob njem Razstava je mozaik, ki se gradi in komunicira med deli. Vsak ima odmev in če omenjam mozaik, je ta še najbolj očiten na platnih, kjer je likovno kompozicijo in likovni prostor gradil s pomočjo kolaža. V teh delih, kjer je očitno prisoten čas nastajanja dela, se gostijo različne podobe in citati iz dnevniških časopisov in podobo ob podobi predstavijo v zgoščeni vsebini. Ta zgoščena vsebina je ozadje in je hkrati tudi prostor, v katerem je umetnik deloval in ustvarjal, ter to podlago izpostavlja v odnosu do naslikane figure kot ozadje. Z dnevnim časopisjem pa se povezujejo tudi naslovi njegovih del, ki ponavadi nimajo nobene zveze z naslikano vsebino, ampak vzporedno z njo pripovedujejo novo zgodbo.