Kracinove Črne luknje

Umetnika Katarina Toman Kracina in Damijan Kracina sta vrt Društva likovnih umetnikov v Ljubljani spremenila v prizorišče zrenja v praznino. Luknja, postavljena sredi tal, prekritih s travo, je kot brezno v vodni gladini, kjer lahko uzremo lastno podobo in tako opazujemo opazovanega.

Zrenje v brezno uprizarjajo tudi male plastike, ki s podobami, naslonjenimi na rob "črne luknje", predstavljajo krhkost, nežnost in zadržanost zrenja upodobljenega "gledalca". S prisotnostjo gledalca v živo lahko ta spremlja tako lastno stremljenje v globino praznine kot tudi opazuje pogled figure, narejene v glini. Trenutke pogledov v nižave brezna pa sta umetnika materializirala še skozi medij fotografije in tako male plastike predstavljata tudi na večjih digitalnih printih.

V postavitvi, ki bo na ogled do 30. julija, Katarina Toman Kracina in Damijan Kracina odpirata mnoga vprašanja, ki se nanašajo tudi na produkcijo umetniškega dela in sprejemanje tega. V brezno bazena pomenov tako zrejo umetnik, kurator in gledalec. Opazujejo umetniško delo in skozi druge čutne, miselne in komunikacijske kanale spremljajo nastale artefakte in o njih oblikujejo teze.

Skozi postavitev, kot je v spremnem tekstu napisal kustos razstave Vasja Nagy, se tako odpirajo tudi vprašanja o času trajanja nekega umetniškega dela in njegovem kontekstu postavitve: ali delo izgubi umetniški pomen s tem, ko ni več tega konteksta in podobno? Z dejstvom, da je na včerajšnjem odprtju poleg omenjenih fotografij bilo mogoče videti tudi male plastike, in z zavedanjem, da so te danes zaradi njihove krhkosti že umaknili, pa se s tem postavlja tudi vprašanje o originalu in posnetku, umetniškem delu in reprodukciji, soobstoju tega znotraj različnih medijev, statusom (pol)izdelkov in še.