Knjižni spomeniki

Opomnik za knjigo Zavod za kiparstvo v Ljubljani je tudi to leto razpisal natečaj oziroma povabil širšo javnost k sodelovanju pri slovenski kiparski razstavi pod sloganom Knjižni spomeniki. Dela kiparjev in likovnih ustvarjalcev, ki so bila izbrana za razstavo, so na liričen način spomenik knjigi, pri tem pa lahko dodam, da je vsak objekt, ki ga umetelno oblikuje človek, lahko spomenik oziroma opomnik nekega časa, dogodka ali stvari. Postavitev spomenika vedno nosi vlogo opominjanja in pomnjenja, saj bi se lahko sicer zgodilo, da bi, če nas oseba ali dogodek v urbanem in socialnem prostoru ne bi vseskozi opozarjala nase, na koga pozabili. Knjiga pa je beseda, in beseda, ki je jezik, skupaj žive stvari, ki ne potrebujejo spomenikov in opomnikov. Ali pač.

Knjiga v obstojnem materialu Na letošnji razstavi so razstavljene predvsem male plastike. Za nekatera dela manjših dimenzij bi bilo sicer zmotno reči, da so zaradi velikosti manj kakovostna, prej nasprotno, saj po svoje tudi s tem avtor lahko likovno pripoveduje intimno in tudi subtilno pripoved. Z velikostjo so se letos dela prilagodila razpisnemu naslovu. Dimenzije kipov bi lahko primerjali z dimenzijami knjig. Večina avtorjev je razpisani naslov zavoda vzela dobesedno in likovno interpretirala le knjigo, torej naslova, razen izjem, ustvarjalci niso razumeli širše, da bi lahko s tem ustvarili sodobno, bolj odprto delo.

Vsi vemo, kakšen videz oziroma obliko ima knjiga in v mnogih sodobnih konceptualnih rešitvah avtorjev se lahko ta pojavlja tudi kot ready made objekt, ne pa kot upodobitev oziroma kopija v nekem drugem materialu. Letošnji ustvarjalci so ustvarjali svoje knjige in svoje pripovedi oziroma asociacije nanje. Zanimivo, da na letošnji predstavitvi prevladujejo predvsem izdelki iz keramike in da je v skupini vseh razstavljenih kipov mogoče pogrešati še rešitve v drugih materialih. Pri čemer sem zagovornik tega, da kiparstvo niso le glina, mavec, les in kamen, ampak tudi drugi materiali.

Velikost je lahko obratno sorazmerna. Ni nujno, da bi nam velik kip lahko povedal več od manjšega. Kot tudi ni nujno, da nam bo avtor s knjigo na tisočih straneh sporočal več kot pisatelj črtice. Kvantiteta in kvaliteta sta si v umetnosti redko enakovredni. Vseeno je kiparska razstava pomembna v našem prostoru. Kiparji niso postavili le spomenika knjigi, ampak tudi samim sebi. Nekateri bolj, drugi manj uspešno. Umetnost se je tokrat spet pokazala kot takšna, da nima meja in da lahko sama zase črpa iz številnih virov. Mnogo je javnih skulptur, ki so ustvarjene na podlagi literature in obratno. Predvsem pa so na zavodu za kiparstvo opozorili na del trenutne slovenske kiparske produkcije. In tudi to je zagotovo dodaten plus takšnih dogodkov.

Forma, ki označuje vsebino Spomenik knjigi je postavljen in stoji. Gre za individualno izpoved avtorjev z interpretacijo književnosti. Dela, na katera bi rad opozoril na razstavi, so me prepričala zaradi motiva, zgodbe ali oblikovanja materiala in motiva. Med njimi izstopajo Boštjan Novak, Andrej Pavlič, Zora Žbontar, Jernej Mali in Katja Smerdu. Zdi se, da so imeli kiparji lani, ko so v zavodu razpisali naslov Evropske vrednote v današnjem času, več zamisli in več kreativnih rešitev. Umetnost je tako ali tako treba gledati, brati ali poslušati v povezavi s kontekstom časa, v katerem je ta nastala ali pa še nastaja. In včasih se nam prav zmotno lahko zdi, da je umetnost lahko večna in tudi brezčasna in v vsakem obdobju aktualna. Razstava je vseeno raznolika, saj poleg objektivnih stvaritev knjig vsebuje tudi kakšen portret pisatelja, pripoved ali citat iz literature ali pa je knjižna preprosto le z naslovom.