Kitajska realnost skozi ples

Koreografinja je tokrat izhajala iz koncepta geopoetike, ki se geografskih, religioznih in nacionalnih tem loteva na poetičen način. V ospredju zanimanja je kitajska realnost, ki jo bodo v Stari mestni elektrarni premierno odplesali 30. januarja.

Ponovitve sodobne plesne predstave bodo 31. januarja in 1. in 2. februarja, vsakokrat ob 20. uri. Plešejo I-Fen Lin, Mu-Yi Kuo, Pei-Jen Tsai in Reb-Di Reb, ki so sodelovali tudi pri koreografiji. Za vizualno podobo je poskrbel Vadim Fiškin, za glasbo pa Borut Savski.

Ko status postane fleksibilen in nepredvidljiv

Ko politiko, raso ali človeka transformiramo v objekt, denimo v majhno jajčasto ali ovalno obliko, škatlico, kepico ali omaro, njen ali njegov status postane fleksibilen in nepredvidljiv. Prave lastnosti, ki predstavljajo resnično raso ali človeka, zdaj predstavljajo tudi okroglino, vogal mize ali madež od kave, je svojo geopoetiko nekoč pojasnil umetnik Yuri Leiderman.

Producent predstave Bratje Karamazovi, Made in China DUM - Društvo umetnikov in koproducent zavod Bunker sta medijem posredovala tudi razmišljanje filozofinje in sociologinje Renate Salecl.

Kitajska brez bratov in sester

"Na Kitajskem je danes proizvedena večina naših potrošnih dobrin, hkrati pa nas Kitajska sooča s temeljnimi spremembami v oblikovanju družbenih in družinskih odnosov. S politiko enega otroka je Kitajska pokazala, da lahko izbriše problem bratskih in sestrskih odnosov. Na Kitajskem se namreč ne rojevajo več bratje ali sestre. Manko konfliktov med sorojenci pa ni prinesel ljudem olajšanja. Kitajski problem danes je, da je politika družine z enim otrokom pomagala oblikovati 'otroke imperatorje' - narcistične fante, ki so obdani z izjemno starševsko ljubeznijo in imajo težave pri oblikovanju odnosov z drugimi ljudmi," je zapisala Saleclova.

Kitajska danes po njenem mnenju odpira nove načine razmišljanja o verovanju ljudi v avtoritete in religijo. Dostojevski je v svojih Bratih Karamazovih znamenito zaključil, da če Bog ne obstaja, vse postane dovoljeno. Jacques Lacan je to spoznanje obrnil ter zapisal, da če Bog ne obstaja, nič več ni dovoljeno.

Kitajska je oblikovala svoje bogove, da se izogne tej dilemi. Bog komunistične partije in Bog kapitalizma uspešno cvetita drug ob drugem. Danes se tako pojavlja čudno novo bratstvo "Made in China", je sklenila Saleclova ter s tem pojasnila tudi naslov plesne predstave.