Kdo se boji finančnih trgov ali kako ostati (ne)srečen?

S svojima najnovejšima cikloma abstraktnih slik se umetnik Arjan Pregel pod naslovom Kdo se boji finančnih trgov? med 7. in 25. majem predstavlja v novomeški galeriji Simulaker.

Pregel se je v zadnjem desetletju uveljavil kot slikar, ki svoje likovne projekte podčrtuje s konceptualno noto, pri čemer to gradi skozi refleksijo družbene in politične resničnosti. V kritično razmerje do tematiziranega pa avtor vedno znova vnaša različne humorne in ironične poudarke.

V prostorskem ambientu, ki ga je zasnoval za najnovejšo razstavo, umetnik tematizira dva osrednja postulata našega časa: kapitalizem in diktat doseganja sreče in zadovoljstva, čeprav se ravno ta v razmerju do obstoječega ekonomskega in političnega sistema nenehno izmika, se kaže kot nedosegljiva in kot tista ideološka matrica življenja, ki ne razkriva neučinkovitosti obstoječe resničnosti, temveč nezmožnost posameznika v njej, da bi to dosegel. V nenehnem hrepenenju po pozitivni naravnanosti mišljenja pa takšna ideologija vsakdana posameznika odmika tudi od njegovega kritičnega premišljevanja o obstoječem in iskanju "pravih" razlogov za to. Grafi in smeški kot indikatorji našega časa V svojem prvem ciklu je umetnik kapitalizem in trenutne ekonomske razmere upodobil z grafi, ki jih je izdelal iz barvnega filca in zaves. Grafični znaki ponazarjajo padce gospodarskih parametrov, lahko porast socialne neenakosti, brezposelnosti, revščine in podobno. Cikel, ki ga je podnaslovil Najprej prideta pomlad in poletje, potem pa jesen in zima. In potem spet prideta pomlad in poletje, je povzet po citatu iz filma Being There iz leta 1979.

Znakovna izhodišča drugega Preglovega cikla so emotikoni, tako imenovani smajliji, ki ponazarjajo smeh, veselje, zadovoljstvo, humor. Umetnik jih je naslikal na platna, ta je nato večkrat preslikal in znake na tak način včasih pripeljal do popolne neprepoznavnosti in ustvaril serijo abstraktnih slik. Tako kot v prvem ciklu je tudi v tem izhodiščno konkretno referenco iz zunanjega sveta likovno podrugotil, abstrahiral in izpraznil vsebine tako, da pri tem ne ostane skoraj prepoznavna več niti forma oziroma ta postane nekaj drugega, podoba sama ne sebi in na tak način samozadostna, lahko tudi le dekorativna, arbitrarna ali pa zelo simptomatična.

Tako grafe kot smajlije, kot piše v spremni besedi k razstavi Matjaž Brulc, razumemo kot pomenljive indikatorje dveh prevladujočih in velikokrat tudi močno prepletenih ideologij sodobnosti. "Oba simbola implicirata močan emocionalni naboj in nastopata kot svojevrstna dialektična dvojica, ki v resničnih okoliščinah medijskega komuniciranja in medčloveškega občevanja povzroča oziroma sugerira določen način vedenja." Cikla, kot njegove misli povzema kustos, "nakazujeta moment čustvenosti oziroma ekonomske in s tem posledično tudi psihične stabilnosti: če se v podobi znaka za smeh skriva zapoved (neulovljive) sreče, pa lahko v grafih odmeva tudi skrb pred nezadovoljstvom finančnih trgov oziroma njihova moč nad usodo posameznikov in celih narodov, kar ima zelo oprijemljive stvarne posledice"..