Kako preživeti kot umetnik?

Vprašanje, kako se bo razvijala ter sploh delala in v zgodovino zapisala naša umetniška produkcija, je vse pogosteje del pogovorov ne le zaskrbljene strokovne javnosti, ampak tudi samih protagonistov, ustvarjalcev. Z ukinjanjem ministrstva so se številni projekti ustavili, številni umetniki pa so že dlje časa primorani delovati na drugih družbenih področjih, namesto na tistem, za katerega so se izšolali. Med številnimi takšnimi so uspešni in vrhunski umetniki. Pod velikim vprašajem so javni zavodi in institucije, še večjim pa koprodukcije in produkcija umetnikov.

Umetnost postaja popoldanska dejavnost Posledično se umetnik v krizi vključuje na trg delovne sile neuspešno. Poklic umetnika s številnimi drugimi deficitarnimi poklici deli enako usodo. Ta je preživitvena in eksistenčna z velikim vprašanji, kako pridobiti sredstva za material, plačati najemnino in stroške ateljeja, postaviti in predstaviti umetniški projekt v javnem prostoru. Vse več je umetnostnih delavcev, ki umetnost ustvarjajo kar v lastni kuhinji ali pa dnevni sobi. Atelje postaja velik luksuz, Metelkova in Rog pa stvar izbire oziroma rezervirana, prezasedena ali prenatrpana.

Vsako delo, ki ga umetnik ustvari, ima že v začetku tudi željo, da bi bilo predstavljeno javnosti in posledično tej tudi prodano. Vsota kapitala predstavlja umetniku nove možnosti materialnega in miselnega ustvarjanja. Med avtorji, ki so v institucionaliziranem sistemu odlično predstavili preživetje umetnika, je delo Nike Špan. Projekt z naslovom Prodana dela je avtorica predstavila v Mali galeriji Moderne galerije leta 1998.

Umetniško preživetje Nike Špan v galeriji Ustvarjalni opus Nike Špan temelji predvsem na osebnih izkušnjah, ki so komentar različnih načinov komunikacije z javnostjo in samo seboj. Njen koncept v Mali galeriji je izhajal iz načina priložnostnega preživljanja. Umetnica je eno leto opravljala različna soboslikarska dela po naročilu. Tako imenovana prodana dela so bila kronološko predstavljena na stenah Male galerije. Razpored barvnih pasov, ki so bili dokument barvnih sten naročnikov oziroma plačnikov, je sledil delovni kronologiji z edinim samosvojim posegom umetnice, da je vsaki barvi določila enotno kvadraturo v galerijskem prostoru. Barve so bile identične tistim, ki jih je umetnica uporabila pri svojem delu.

Šolski primer preživetja umetnika Sestavni del Prodanih del je bil tudi performans, ki ga je umetnica izvedla na dan odprtja in ga je obiskovalec razstave lahko slišal kot zvočno kuliso upodobljenih barvnih pasov. V performansu je šlo za ponazoritev njenega dela s pomočjo umetničinega telesa in zvoka. Enolični zvok električne kitare je ponazarjal monotone poteze soboslikarskega valjčka. Razstava je bila produkt posla, ki ga človek opravlja zaradi denarja in eksistence in katerega rezultat je materialna preskrbljenost. Razstava je večplastno obsegala pretekli čas, ko so "prodana" dela nastala, ter sedanjost, ki se je zrcalila v pobarvani površini galerije in umetničinem fizičnem telesu, ki je bilo na razstavi ves čas prisotno z glasbo.

Umetnost na žalost postaja rezervirana in elitna dejavnost. Večina umetnikov si z dopoldanskim delom kupuje čas za ustvarjanje. Z zasluženim denarjem, ki ni nujno povezan z umetnostno prakso, si omogoča nakup materiala, plačilo stroškov ateljeja in dodatno tudi življenja. Od umetnosti danes živijo redki ustvarjalci. Po večini gre za zveneča in ustaljena imena ali za umetnike, ki so vključeni v institucionalizirane in pedagoške okvire. A v tem primeru gre le za peščico diplomiranih slikarjev in kiparjev, glasbenikov in igralcev ali oblikovalcev in pisateljev. V naslednjih nedeljskih objavah bomo vprašali nekaj umetnikov, kako si kupujejo svoj ustvarjalni del življenja.