Kaj dviguje ceno umetniških del?

Tekindor, ki na Washington State University pripravlja doktorat iz ekonomije, je v svoji raziskavi iskal (prikrite) dejavnike, ki vplivajo na ceno umetnin. S pomočjo hedonske regresije je analiziral 1.100 umetniških del, ki so bila prodana na dražbah med letoma 1998 in 2011 in so jih naslikali umetniki, ki so živeli v 19. ali 20. stoletju.

Do zdaj je njegova študija pokazala, da so bili kupci pripravljeni odšteti več za dela, ki uprizarjajo klasične motive, kot so akti žensk, jabolka, portreti, med slikarskimi slogi pa so najbolj zaželeni kubizem, ekspresionizem in fauvizem – čeprav kupci bolj kot slog cenijo vsebino.

Pričakovano lahko podpis umetnika ceno dela zviša tudi za 50 odstotkov.

Če so si sliko pred dražbo med seboj podarjali prijatelji, starši ali ljubimci, je cena na dražbi lahko nižja tudi za 29 odstotkov na vsako daritev, enak učinek ima podarjanje slik med umetniki. A za vsakič, ko se je slika prodajala na dražbi, lahko pričakujemo 15-odstotni dvig cene, medtem ko vsaka preprodaja med zbiratelji pomeni 8,5-odstotni dvig.

Velikost dela ne vpliva bistveno na ceno, je pa pomembna starost umetnika, v kateri je naslikal delo. Za vsako dodatno leto umetnika se cena dvigne za 5,2 odstotka. To sicer ne drži za sliko Fant s pipo Pabla Picassa (na sliki), ki je najdražje delo, vključeno v študijo. Sliko je Picasso naslikal leta 1905, star 24 let, prvič pa so jo prodali 45 let pozneje za 30.000 dolarjev. Ko jo je Sotheby's uvrstil na dražbo leta 2004, so zanjo iztržili 104 milijone ameriških dolarjev.

Med bolj nenavadnimi dejavniki, ki (prikrito) vplivajo na ceno, pa so zadetki v iskalniku Google, ki naj bi predstavljali priljubljenost umetnika. Če sklepamo po študiji, vsak odstotek rasti zadetkov o umetniku predstavlja 38-odstotno rast cene njegovih umetnin.