Torek, 26. 2. 2008, 13.01
8 let, 7 mesecev
Jančar: Čas se je individualiziral
Lahka konjenica pa je bolj pomaknjena v intimna vprašanja. Prve zabeležke za dramo je Drago Jančar zapisal konec 90-ih letih, predzadnja različica je iz leta 2003. Direktorica in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) Barbara Hieng Samobor je na današnji predstavitvi izrazila veselje in ponos, "da je na repertoarju MGL najnovejše delo tako sijajnega avtorja, kot je Drago Jančar". Sama je asistirala Zvonetu Šedlbauerju pri postavitvi Jančarjevega Velikega briljantnega valčka pred leti v ljubljanski Drami.
Povedala je še, da je to četrti Jančarjev tekst, ki ga režira Šedlbauer. Lahko konjenico je označila za "živo in sodobno", obenem "skrajno rafinirano", kar je poudaril tudi režiser v uprizoritvi.
Jančar je še pripomnil, da je v gledališču, za razliko od romana in poezije, besedilo le eden od elementov predstave. "Tekst morebiti ni najusodnejši del," je dodal. Lahka konjenica skuša razmišljati o nekem novem življenju.
"To je čas strašnega boja za denar, medsebojnih pritiskov, nečloveških pritiskov, ki izničujejo neko naravno stanje medčloveških odnosov," je pojasnjeval dramatik. Živimo v tranzicijski Evropi, ki je preživljala teh 15 let drugače kot njen zahodni del. Sam je že konec 90-ih let razmišljal o tem, da bi gledališče lahko najlažje z umetniškimi sredstvi odgovorilo na vprašanja o novem načinu življenja.
Na Poljskem se je teater spremenil v zabavo
Ko se je svet povsem odprl, ko "vsak lahko reče, kar hoče", se je gledališče spremenilo, ne le na Slovenskem. Kot značilen primer je Jančar omenil Poljsko, kjer se je teater spremenil v zabavo, "Broadwaye". Ni mu šlo zato, da bi teater spet spravil v stik z družbo, je pripomnil dramatik, ki je nekaj takih ljudi, kot so v drami, sam spoznal in se malo približal svetu, ki "definitivno ni njegov" - svet prestiža, moči, oblasti, konfliktov. Sicer pa je avtor zelo zadovoljen s predstavo.
Dramaturg Krištof Jacek Kozak je opozoril na večplastnost likov, ki združujejo nasprotja v njih samih, in na njihovo človeškost kljub temu, da gre za širše spopade. Maks, tragični glavni junak, je slovensko domačijski in obenem svetovljan, brutalen in ponižen, gospodovalen in občutljiv. Tekst je aktualen v daljšem obdobju, ne "zadnjih dveh tednov", kar je značilnost velike literature. Vrednost teksta je, da s prstom pokaže na vse družbene akterje - od Cerkve, politike in ekonomije do elementov, ki imajo v rokah moč.
Igralka Mojca Funkl, v igri konservatorka, je like označila za "tukaj in zdaj". Njena Marjana ne išče moči v denarju, temveč v strasti do lepote. Aleš Valič (Maks) po kakšnih dvajsetih letih spet govori Jančarjeve besede na odru. Maks je, je pojasnil, analitično kompleksna vloga. Sooča se s stvarstvom in s seboj. Maksov oponent, Ben, v interpretaciji Jožefa Ropoše, zavrže medosebne odnose; lik, je dejal igralec, omogoča vpogled v klinično sliko vsega, kar se dogaja na odru.
Nastopili bodo še Boninsegna, Jana Zupančič, Boris Kerč, Vladimir Vlaškalić in Evgen Car. Slednji se z vlogo Župnika formalno poslavlja od MGL in odhaja v pokoj. V ustvarjalni ekipi so še scenografka Špela Puc, kostumografka Jerneja Jambrek, skladatelj, že stalni režiserjev sodelavec, Bojan Jurjevič - Jurki, lektorica Maja Cerar, oblikovalec luči Branko Šulc.
Slovenska premiera - svetovna je bila v Beograjskem dramskem gledališču (BDP) - bo na velikem odru MGL v četrtek, 28. februarja. Marca je predvidena tudi izmenjava ljubljanske in beograjske predstave Lahke konjenice.