Imela bo svoj resničnostni šov

Trenutno jo čaka pomladno-poletna koncertna sezona, ki jo bo 30. aprila začela z nastopom na Rožniku. Poleg novih koncertov se Tinkara Kovač maja veseli tudi izida nove plošče – zadnjega skupnega projekta z založbo, zaradi katerega se je lotila predelav jugoslovanskih in slovenskih uspešnic iz 70. in 80. let. Za pokušino na radijskih postajah že lahko slišite Senco, pri kateri sta med ustvarjanjem nove preobleke sodelovala Danilo Kocijančič in Drago Mislej – Mef. Dvojec, ki je Tinkari pred petnajstimi leti pomagal stopiti na glasbeno pot. Z eno najuspešnejših glasbenic v slovenskem prostoru smo na domačem Krasu, kjer z možem in hčerko živi že peto leto, obujali spomine na njene prve glasbene korake, zaupala pa nam je tudi, da se je v njenem predalu nabralo veliko skladb, iz katerih bo konec leta nastala nova avtorska plošča, katere nastajanje bomo lahko spremljali v posebnem resničnostnem šovu.

Komaj 33 let imate, pa že govoriva o petnajstletni glasbeni karieri, ki ste jo kronali s številnimi nagradami in sedmimi albumi (zadnji iz leta 2009 je bil The best of). Veljate za eno najbolj cenjenih slovenskih glasbenic. Kako dobro se tudi sami zavedate globokega pečata, ki ga že zdaj puščate v mozaiku slovenske glasbe? Kako dobro se zavedam, ne vem. Imam pa vsako leto več treme, do vsega čutim neko večjo odgovornost. Najbolj se zavedam pečata, ki sem ga pustila s svojo flavto. V Sloveniji je veliko glasbenic in nekaj kantavtoric, a s flavto v rokah veljam za nekaj posebnega. Tudi v svetu je uporaba flavte v rock glasbi redkost, zato se je držim kot svoje tretje roke.

Ste kdaj premišljevali, kaj je v vašem življenju najbolj vplivalo na to, da ste se izoblikovali v tako močno osebo in kakovostno glasbeno izvajalko? Gre za različne življenjske izkušnje. Nekatere so v meni podpirale temo, druge svetlobo. Bilo je veliko enih in drugih, ki so nato, poleg tega, da so močno zaznamovale mene, pustile sledi tudi v glasbi. Svojih skladb nisem nikoli marala primerjati s točno določenimi izkušnjami iz svojega življenja, saj verjamem, da je prav, da se poslušalci sprehajajo med vrsticami mojih besedil. V osnovi pa mislim, da slišijo in čutijo, da jih razumem, ker sem v življenju najbrž dala skozi kakšno podobno izkušnjo kot oni.

Svoj prvi album ste izdali, ko ste imeli komaj 17 let. Kako se spominjate svojih glasbenih začetkov? Kdo vas je na vaši glasbeni poti najbolj spodbujal? Takrat sta Danilo Kocijančič in Drago Mislej – Mef zame napisala prvo pesem Veter z juga, ki mi je, sicer po tem, ko sem z njo na Emi končala na predzadnjem mestu, prinesla veliko sreče. Že čez en mesec je postala pesem tedna na Valu 202. Sledilo je cel kup predvajanj in nato istega leta še zmaga na Melodijah morja in sonca. Omenjena ekipa mi je v celoti brezplačno podarila prvi album. Kar se tiče še zgodnejših glasbenih začetkov, pa je mojo pot zaznamoval tudi Bojan Adamič. Ko sem nastopila na Veselem toboganu, sem imela osem let in tistega leta so naju skupaj z Jašo Drnovškom, sinom nekdanjega pokojnega predsednika, razglasili za zmagovalca. Bojan je takrat želel v Ljubljani prirediti muzikal, v katerem bi nastopala. A zato bi se morali z družino preseliti v Ljubljano, za kar se moji starši takrat niso odločili.

Kje pa sta vas slišala Danilo in Drago? Pri trinajstih letih sem pela na terasi v Izoli. Moj rekord je bil, ko sem z bendom v poletnem času nastopala 44 zaporednih večerov od sedmih do polnoči. Takrat sem si tudi nabrala veliko pevske kilometrine. Nekega večera me je med izvajanjem pesmi What's Up skupine 4 Non Blondes slišal Danilo in rekel: "Evo, imamo prvo slovensko rokerico." A takrat sem bila še zelo mlada, zato smo naše sodelovanje za nekaj let prestavili.

Kdaj se je na glasbenem področju največ dogajalo? Morda v času, ko so vam kot prvi slovenski izvajalki na nemški televiziji posvetili enourno televizijsko oddajo? Ja, takrat. Tisto obdobje je bilo res noro, saj sem imela tudi po tri koncerte na dan. Poleg nastopa v omenjeni oddaji sem tisto leto prejela tudi nagrado za platinasto naklado za album Košček neba in imela največ koncertov. Ampak takrat so bili drugačni časi.

V kakšnem smislu? Poleg tega, da je bilo več koncertov, so nam založbe omogočale, da smo snemali albume. Danes je za mlade izvajalce težko, v ospredju pa je veliko izvajalcev, ki pozornosti ne dobivajo na račun kakovostne glasbe. Sama sem ujela najbolj cvetoče obdobje koncertiranja v živo in zadnji vlak, ko so se albumi še prodajali.

Pogrešate te čase? Niti ne. Veselim se novih izzivov in odkrivanja sveta, s pridobljenimi izkušnjami pa se trudim iz vsega skupaj izvleči največ. Verjamem, da bo konec leta znova tako lepo obdobje, kot je bilo tisto okoli leta 2000, saj me čaka priprava novega avtorskega albuma. Imela bom svojo založbo, pripravljam resničnostni šov, ki bo povezan s snemanjem novega albuma. Šlo bo za lepo interakcijo med mano in mojimi poslušalci, ki bodo lahko od blizu videli, kako poteka snemanje.

Leta 2008 ste postali mama. Je materinstvo močno zaznamovalo vaše glasbeno ustvarjanje? Bolj v smislu načina življenja, zdaj sem bolj osredotočena in vse naredim prej. Sicer pa je to ena neprecenljiva notranja obogatitev, ki zagotovo vpliva na vsako minuto v mojem življenju.

Zadnje čase ste veliko potovali. Na vašem Facebook profilu smo lahko videli, da ste pred kratkim obiskali New York, kjer ste tudi nastopali. Kje ste bili, kaj ste počeli in ali ste se vrnili kako posebno glasbeno navdahnjeni? Dobila sem veliko novih idej. V enem mesecu sem obiskala vse največje knjigarne, klube, v katerih igrajo živo glasbo, nekaj snemalnih studiev in se srečala z nekaj posebnimi ljudmi. Vse to mi je odprlo neko novo dimenzijo in osvežilo občutek, da je vse možno. Občutek, ki mi ga New York vedno da, je tudi ta, da so ljudje tam bolj optimistični in tega bi se lahko od njih naučili tudi Slovenci.

Je bil obisk tudi poslovne narave ali zgolj zasebne? Zasebno smo z družino New York obiskali že pred dvema letoma in se radi vračamo tudi zaradi mojega moža, ki je arhitekt. On je odkrival nove poti, sama pa sem odkrivala teren in spoznala nekaj glasbenikov. Eden med njimi je Marko Djordjević, s katerim sva se pogovarjala, da bi lahko skupaj priredila koncert v New Yorku, kamor se bom po vsej verjetnosti vrnila tudi oktobra, saj me je na svoj koncert znova povabil tudi Ian Anderson.

Sodelovali ste z več kot 200 domačimi in tujimi glasbeniki. Nazadnje tudi s slovensko skupino Flirrt pri skladbi Klovn. Kaj (poleg glasbe, seveda) vsa ta sodelovanja prinesejo vam kot ustvarjalki? Znana operna pevka Montserrat Caballé je rekla, da v življenju glasbenika ni najbolj pomembna glasba, ampak ljudje. Vsa sodelovanja so super tudi s kreativnega vidika. Ko pišem skladbe, imam rada simbioze. Da ne napišem vsega sama, ampak nekdo doda na primer kakšen kitarski rif in podobno. Dela, ki so plod sodelovanj, so običajno tudi najbolj uspešna in tudi meni najbolj všeč.

Danes je glasba poslušalcem dostopna bolj kot kadarkoli prej. V enem od intervjujev ste rekli, da se je treba otresti predsodka, da moramo glasbeni izdelek fetišistično držati v rokah in da je čas je za "on-line real time sessions all over the globe." Mislila sem na to, da smo šli včasih v studio in nekaj dolgo časa snemali, nato je šla zadeva v tisk, treba se je bilo uskladiti z založbo, skratka, proces je bil zelo dolgotrajen. Tako se mi je zgodilo pri albumu aQa iz leta 2007, da je šlo za zgodbo, ki je šla, preden je album izšel, že mimo. Takrat bi že pela druge skladbe. Časovni pas, znotraj katerega smo včasih ustvarjali, se je danes skrčil na eno sekundo. Z enim klikom smo online in tako bom tudi delovala v prihodnje. Ko bom napisala novo skladbo, jo bom dala na internet, kjer bo vsem brezplačno na voljo. Če bo kdo želel več, pa bo seveda lahko kakšne digitalne vsebine tudi kupil.

V istem intervjuju ste rekli tudi, da prihaja čas, ko boste glasbeniki živeli le še od avtorskih in izvajalskih pravic, živih nastopov in prodorov na tuje trge. Kdaj lahko, glede na našo majhnost, sploh govorimo o prodoru na tuji trg? V Sloveniji je kar nekaj primerov glasbenikov, ki so prodrli na tuje tržišče in so nam lahko za vzgled. Eden takih je na primer Slavko Avsenik. Druga je skupina Laibach, ki še vedno koncertira po celem svetu. Pred nekaj leti je bila v Italiji velik hit Magnificova skladba Hir aj kam. Pa še kdo bi se našel. Kar se mojega prodora tiče, je moj album O-range izšel pri italijanski EMI, skladbo The Place 2 B so predvajali po veliko radijskih postajah, tako da kar nekaj novinarjev ve zame. Da bi lahko govorila o nekem prodoru, ne morem reči. Mi je pa skladba prinesla več kot dvajset nastopov v Italiji. V Furlaniji - Julijski krajini je nagrado za album leta 2006 dobil moj album Enigma. V letošnjem letu sem sodelovala z Ianom Andersonom na kompilaciji Capo Verde, ki je tudi izšla v Italiji. Vse to so koščki mozaika, ki mi bodo v prihodnje zagotovo prinesli še kakšno lepo sodelovanje.

Maja boste izdali novi album, ki bo, kot pravite, "glasbeni esej", ki ste ga ustvarili skupaj z Iztokom Turkom. Kakšno ploščo si lahko obetamo? Gre za neko raziskovalno študijo pesmi iz jugoslovanske in slovenske scene iz 70. in 80. let, ki sem jo naredila v tem letu. Na plošči bodo priredbe enajstih skladb najrazličnejših izvajalcev, kot so Bajaga, Jani Kovačič, skupina Srce, Električni orgazam …

Če je novi singel Senca, ki bo maja izšel na novem albumu, bolj v vašem stilu, pa je prvi singel – priredba Lovšinove pesmi Samo en majhen poljub mi dej –žanrsko nekaj povsem drugačnega, kar smo sicer vajeni od vas. Kako bodo zvenele pesmi z novega albuma? Vsaka skladba bo nekaj povsem drugačnega, v času nastajanja pravzaprav sploh nisem vedela, kam naj umestim vse žanre in stile, ki se prepletajo na novi plošči. Na koncu sva z Iztokom Turkom prišla do spoznanja, da gre za neke vrste filmsko glasbo, saj vsaka skladba v sebi nosi filmsko vzdušje. Skozi pesmi se bolj sprehajaš, kot da bi jih poslušal. Senca je bolj pop skladba z orkestrskim aranžmajem, v kateri smo z minimalizmom želeli prikazati senco. Pri pesmi Gvendolina od Benča smo morbidno pogrebno vzdušje ustvarili z lynchevskimi kitarami. Vsaka pesem bo tako poglavje zase.