"Hilda si zasluži še en sredinec, z leve roke"

Denis, najprej čestitke ob prejetju viktorja popularnosti za radijsko osebnost. To je že drugo leto zapored. Lepo priznanje za tvoje delo.

Res je lepo priznanje. Nisem pričakoval prvega, drugega sem si želel. Lepo je dobiti viktorja poleg Karolija in Seška.

Meniš, da te imajo poslušalci radi tudi zato, ker si upaš več od drugih voditeljev? Ker nisi vedno politično in ne vem kako še drugače korekten? Ker preprosto rečeš?

Kdorkoli naredi neumnost, ga moramo obravnavati. V roku dveh let, odkar sem na Radiu 1, se srečujem z znanimi osebnostmi in z nekateri se tudi zbližam. Vprašajo me, ali bi tudi njih kdaj namočil v etru. Osebnih stvari ne bi nikoli izkoristil, to zadeva samo najine kave. Ampak vedi, če bodo jutri stvari, ki sva se jih midva pogovarjala na današnji kavi, objavljene na siol.net, potem vedi, da boš tudi od mene dobila porcijo. In ne bi šel mimo tega, čeprav je to naredil moj najboljši prijatelj.

Posebej udarna in prepoznavna je bila tvoja zahvala na viktorjih. Ali si s tem, ko si Hildi Tovšak pokazal sredinca, dobil nov krog oboževalcev?

Mislim, da ne. To bi marsikdo naredil.

To že, ampak tukaj je razlika – marsikdo si to misli, a si ne upa narediti.

Ja, veliko ljudi o tem razmišlja in potem to slišijo na glas. Meni je bilo to nekaj običajnega. A za tem sredincem je kup nekih zgodb, kup neke jeze, ki se je nabrala. Višek vsega pa je bila zgodba enega od Vegradovih delavcev, ki se je smrtno ponesrečil. Preostali njegovi sodelavci, ki že nekaj časa niso dobili plač, so zbirali denar za njegovo družino, a ta denar je nekam izginil. To je bilo preveč zame, prek tega pa ne morem iti. Hilda si zasluži še enega z leve roke (smeh).

Širši Sloveniji si postal prepoznaven, ko si po telefonu kot Janez Janša poklical na urad predsednice vlade Hrvaške in ti je gospa Kosorjeva vrnila klic celo z njenega službenega potovanja na Madžarskem. Še sam si bil presenečen, kaj vse lahko dosežeš s pravim priimkom …

Prvotna zgodba je bila neka šala, v stilu dajmo nekaj narediti in bomo videli, če bo kaj nastalo. Smo si rekli, pokličimo jo, saj nas bodo "odpikali", kajti Janez Janša kot premier je nekaj veljal, potem pa nič več. To je to. In ko se nas z urada klicali nazaj, smo bili res presenečeni.

Boš kaj podobnega poskusil tudi pri slovenskih politikih?

Ne vem. Najslabše se je ponavljati. A če bo kakšna ideja, potem bom. O marsičem smo že razmišljali. Enkrat smo želeli Rupla prinesti okrog, ampak zdaj ni več aktualen. Thaler je odstopil, še preden sem lahko karkoli naredil. Želel sem mu ponuditi denar, ki bi ga zavrnil, jaz pa bi mu odgovoril, no, vidiš, saj znaš, zakaj tega nisi že prvič naredil (smeh). Imel se idejo, da bi se oblekel v oranžno in bi me dva peljala pred parlament, kjer bi počakal Pahorja in ga vprašal nekaj z Guantanamom, kot recimo, kaj naj naredimo s tem tipom, če ga lahko damo njemu. To so ideje, ki se jim s prijatelji režimo, a ko bo padla ena res prava, jo bomo izvedli.

Zakaj si si izbral naglas Janeza Janše? Je tako preprost za imitiranje?

Ne vem. Prvega sem začel vaditi na Valentinu Arehu in do takrat sploh nisem vedel, če lahko sploh koga oponašam. Bila je namreč vojna v Iraku. S kolegi smo gledali poročila in jaz sem začel z oponašanjem: "Zgodaj zjutraj so iraški uporniki napadli ameriško oporišče. Pri tem so bili ubiti štirje vojaki, šest je ranjenih …" Vsi so bili presenečeni, češ da je bilo povsem isto, in me spodbudili, če znam oponašati še koga. Potem sem jih še nekaj poskusil. Tako sta nastala Janez Janša in Srečko Katanec. Potem moraš malce potrenirati, drugače pa je, koliko zadeneš na prvo žogo.

Zakaj smo v Sloveniji tako prijazni do politikov? Ničesar posebej slabega ne pišemo o njih in njihovem zasebnem življenju.

Zelo smo prijazni. Oni se tega sploh ne zavedajo. V Angliji bi jih raztrgali. Kaj delajo Italijani svojim politikom! Tam pride ženska čakat politika in se sleče pred njim. Če bi kaj podobnega storili pri nas, bi bila katastrofa. Tudi javnost nad tem ne bi bila navdušena. Res smo preveč prijazni.

Verjetno si nam zato ti všeč, ker si upaš več.

Mogoče (smeh).

Pred kratkim si na radiu začel delati v zgodnjih jutranjih urah, od petih do devetih. In vse te štiri ure si nenehno v pogonu, kot si nekje rekel. Kaj pravzaprav to pomeni?

Da ne moreš iti niti lulat. Res. Nič ne morem. Ob petih začnem in potem ne morem nič več. Ko je dvajset minut do devetih na vrsti Zala, tečem na stranišče. Kajti vmes mešam pesmi, pripravljam, kaj bom povedal, postavljam džingle … ni časa za kaj drugega.

Kakšne so značilnosti dobrega radijskega voditelja?

Splošna razgledanost, hitro moraš kakšno situacijo obrniti na šalo, saj si ljudje na radiu želijo zabavo. Dobra glasba in zabava sta najpomembnejši, vsaj pri nas. Ljudje si ne želijo dolgih pojasnil in dolgočasnih intervjujev. Želijo, da si kratek in sladek.

Nikoli ne zanikaš svojih bosanskih korenin, a sodeč po tvojem naglasu se to sploh ne pozna. Slovenska prevzgoja?

Za to je kriv oče, kajti on z mano ni nikoli govoril drugače kot slovensko. Tudi ko sva šla v Bosno na obisk, se spomnim, da sem njega spraševal v bosanskem jeziku, on pa je meni odgovarjal slovensko. Čeprav se je zdaj na stara leta odločil, da bo govoril bosansko, mu pa jaz odgovarjam slovensko.

Ali je ta voditeljska neposrednost še nekaj bosanskega, kar nosiš v sebi? Kajti to zagotovo ni slovenska lastnost.

Mislim, da je. Če pogledam bosanski humor, potem je to to. Naj povem en primer neposrednosti in humorja, iz česa se delati norca. Moja teta in stric sta imela tri sinove, dva sta bila ubita med vojno. Teta je zelo trpela, duševno je še vedno popolnoma na tleh. Dve leti po vojni sem bil na obisku pri njih. Ona se je zelo nabita s čustvi vrnila iz Srebrenice, kjer so se poklonili žrtvam vojne. Moj stric pa je rekel: "Glej, šla je v Srebrenico, nihče ni živ prišel ven, a glej, ravno ta hudič je prišel ven." Mislim, da bi v Sloveniji vsi obmolknili in se začudili, mi pa smo skoraj umrli od smeha. Moraš nekako s humorjem naprej.

In kaj vse se še vrti v tvoji glavi, s čim nas boš še presenetil?

Joj, zelo rad bi povedal, ampak potem ne bo presenečenje. Ampak recimo tako: stvar, ki jo pripravljam, bo trajala eno leto, predstavil pa jo bom v treh mesecih. Vsak dan nekaj. Kaj bo to, ne povem. Se že izvaja, samo predstaviti jo moram.