Gib, ki je zmedel javni prostor

Tudi to sobotno dopoldne, pogosto pospremljeno s harekrišnovci, ki pojejo in plešejo, v središču Ljubljane, bi se na Trmostovju odvilo kot številna pred njim, ki jih zaznamujejo srečevanje, druženje in kupovanje živil na ljubljanski tržnici, če v mestni ritem ulice, trga in mostov ne bi vstopil Kolektiv Federacija s projektom Nevatorizirano. Trije plesalci in dva fotografa brišejo meje med umetnostjo in življenjem, mimoidoče vabijo k soustvarjanju, jim ponujajo soavtorstvo pri umetniškem delu in vsakdanje situacije vpenjajo v performans. Upočasnijo ritem vsakdanjika, izolirane izkušnje posameznikov transformirajo v kolektivno, želijo slišati glas slehernika, se sprašujejo o premeščanju vlog med performerjem in gledalcem ter želijo znova premisliti postopke nastajanja umetniškega dela ter njegovega pomena.

S takšnimi izhodišči se je odvijal tudi projekt Nevatorizirano, ki ima več ravni, delov in je odprte strukture. A, najprej k začetku, k nastanku kolektiva, ki v javnih prostorih vzpostavlja pogoje za skupno ustvarjanje in premišljevanje o umetniškem in življenjskem. Kolektiv Federacija so leta 2009 ustanovili trije koreografi in plesalci Snježana Premuš, Andreja Rauch Podrzavnik in Gregor Kamnikar z željo osvežiti, oživeti, spremeniti, ponovno iznajti, obnoviti, popraviti ter ponoviti ples in plesni izraz. Prestopiti želijo prag izoliranega ustvarjanja ter ga preplesti s kolektivnimi izkušnjami, premislekom, presežki in podporo. Od tu ideja, da so se umetniki združili v kolektiv, ki je odprt za povezovanja z različnimi ustvarjalci, ne samo tistimi s področja plesa.

Projekt Nevatorizrano, ki sta ga poleg naštetih plesalcev spremljala fotografa Peter Rauch in Madster, je bil zasnovan na treh ravneh: akcijah, interpretiranju in umeščanju objektov v prostor. V akciji so gibalci z improviziranimi situacijami in gestami vstopili v javni prostor okoli ljubljanskega Tromostovja, ki so potekale na podlagi sheme, ki so jo sami poimenovali FUO, razlagajo pa jo skozi vloge figure, umeščevalca in opazovalca. V teh razmerjih, ki so se neprestano premeščala, so napolnili javni prostor, z njimi naslovili, zmedli, z zanimanjem spodbudili in v njih vključili mimoidoče.

Ustvarili so kar nekaj humornih situacij, od tiste, ko so vstopili v skupino turistov, ki se je ravno navduševala nad dosežki Plečnikove arhitekture, ob tem pa tako sami postali turistična atrakcija, "napaka" v do takrat še jasno opredeljeni in skoraj predvidljivi družbeni situaciji. Do zgovornega pripetljaja s harekrišnovko, ki je Snježani Premuš in Gregorji Kamnikarju želela ponuditi domače spečen piškot s kamutom in brez jajc, a performerja sta ob tem le slonela, en na drugem, brez besed in brez gibanja. Trenutek pozneje, ko sta bila v ponovnem ritmu, predvidenem za vedenje v javnem prostoru, ju je dotična harekrišnovka vprašala, zakaj sta okamenela, in na odgovor, da imajo performans, je odgovorila: "Vsi imamo svojo igro."

Nastajanje najrazličnejših situacij, ki so jih soustvarjali performerji in mimoidoči, sta neprestano spremljala fotografa, s tem pa pripravljala material za drugo raven projekta, interpretiranje.

Kolektiv je namreč nekoliko pozneje na Stritarjevi ulici postavil stojnico, na njej pa mimoidoče prosil, da si izberejo kakšno izmed fotografij iz predhodnih akcij, te pa pospremijo z besedami, svojimi asociacijami in impresijami.

Izbrane fotografije, pospremljene z intepretacijami, so pozneje natisnili v različnih formatih in jih umestili v mesto, javni prostor pa tako spremenili v predstavitveno platformo kolektivno nastalih artefaktov.

V projektu Neavtorizirano je Federacija razprla proces nastajanja umetniškega dela, v njega vključila mimoidoče in jim prepustila avtorstvo. Delo so opredelili s kolektivno izkušnjo, skupinskim (ne)podpisom, v projektu pa gledalcu prepustili vlogo ustvarjalca ter ustvarjalca preobrazili v gledalca. Vsakdanjik so prepleti z umetnostjo in umetnostjo z vsakdanjikom, v javni prostor, prepleten s siceršnjimi družbenimi konvencijami, ki temu kraju pritičejo, pa zarezali z umetniškimi konvencijami, samopripovedmi, mnoštvom pogledov in dojemanj. Posamičnim, ki je postal del kolektivnega.

Gibanica, zadnji dan Neavtorizirano je del osrednjega programa plesnega festivala Gibanica, ki se je začel 21. februarja in se končuje danes. Festival, ki vsaki dve leti občinstvu predstavlja presek najboljšega sodobnega plesa iz tukajšnje produkcije, je letos postregel s predstavami, ki temeljijo na raziskovalnem pristopu do giba, o njem in formi razmišljajo na ekspliciten način ter hkrati nakazujejo novo smer sodobnega plesa.

Poleg predstav, treh okroglih miz, delavnice, namenjene producentskemu delu na področju sodobnega plesa, pa bodo v zadnjem večeru festivala podelili tudi nagrade. Poleg priznanja občinstva in članov mednarodne strokovne žirije bodo prvič podelili tudi stanovske nagrade, poimenovane po pomembni slovenski plesni ustvarjalki in pedagoginji Kseniji Hribar. Društvo za sodobni ples Slovenije bo podelilo 13 nagrad v enajstih različnih kategorijah.