Gaspari: slikar, ki je prišel v vsak dom

Retrospektivna razstava predstavlja umetnikov 70-letni opus ustvarjanja, na 200 originalnih slikah in 500 primerkih njegovih razglednic in tiskov. Na Pristavi je na ogled več kot 50 slik, ki jih javnosti še niso predstavili. Veliki slikar, ilustrator in avtor številnih razglednic Maksim Gaspari je v slovenskem slikarskem prostoru med umetniki verjetno najbolj prepoznaven avtor. Njegovo propagandno slogovno vlogo so prevzele številne razglednice, ki jih je ustvaril v svojem dolgoletnem ustvarjalnem opusu. Njegova dela so tako vedno tematizirala nacionalni motiv. Gaspari pa se je z njim verjetno srečal na Dunaju, ker je študiral slikarstvo. Legendarne razglednice Njegove razglednice so aktualne še danes. Verjetno pri nas ni doma, ki ob večjih, sicer cerkvenih praznikih ne bi dobil njegove razglednice. Prav pri razglednicah se je Gaspari odmaknil od akademizma in si dovolil, da podobe v njih karakteristično prikaže kar se da likovno in vsebinsko zanimivo. Svoje razglednice je večkrat opremil tudi s tekstom. Na eni strani lahko upodobljene motive beremo kot spomenik določenega časa, na drugi pa kot romantični pogled v preteklost, ki je sam Gaspari nikoli ni doživel. Njegove razglednice nimajo le visoke umetniške vrednosti, ampak avtor v njih poveličuje predvsem delavca, kmeta in Slovenca.

Na prvi pogled se umetnik zdi šablonski, a je daleč od tega. Dober portretist in figuralik je z upodabljanjem ljudi v različnih žanrskih prizorih ustvaril skoraj ideološko podobo, vizualizirani mit s sentimentalnim predznakom. Gaspari se je žanrsko loteval predvsem delavnega, kmečkega človeka, ki ga je v delu vedno tudi plastično upodobil. V času socializma je v svojih delih delavca poosebil s kmetom, njegovim življenjem, nošo. Tipizirane podobe, deseti bratje in desetnice, ljubezenski pari, brhka dekleta in krepostni mladeniči, prisrčni otroci, godci in starci so bili navdih, s katerim je narodu prikazal narod. Umetnik noše Gaspari se je pri svojem ustvarjanju opiral na tradicijo noš in navad ter na sporočilo ljudskih pesmi. Z narodovim izročilom se je umetnik srečal v etnografskem muzeju, kjer je bil več let zaposlen. Maksim Gaspari pa ni znan le po upodobitvah oblačilne kulture našega prebivalstva, ampak tudi po upodabljanju kmečkih običajev, ljubezenskih prizorih in krajinah v ozadju. Nacionalna tematika in vsebina je v njegovih delih upodobljena od prve svetovne vojne, zavetnikov naroda, pri zadnjem slovensko ženo naslika kot devico Marijo, kot mater naroda. Ob avtorjevi religioznosti lahko prepoznamo tudi njegovo humornost. Z različno modelacijo figur in s svojevrstnim občutkom za barvo je v svoja dela vnašal svežino ter z resnostjo in slikam dodajal dodatne širine. Mogoče je res Gaspari nehote ustvaril in populariziral "narodno nošo", ki jo danes zlorabljajo narodnozabavni ansambli.

Razstava umetnika prikaže tudi z ilustracijami, te so bile njegov glavni vir zaslužka. Poleg razglednic je likovno opremil veliko revij in knjig. Ilustracije se je loteval tako humorno karikaturno kot tudi realistično. Umetnik risbe Gasparija v začetku njegovega ustvarjanja zaradi dekorativnosti in kompozicije uvrščamo med secesiste. Po prvi svetovni vojni pa se je njegov slog spremenil v realizem, v katerega je vključeval tudi impresionistične in ekspresionistične značilnosti. Gaspari je ustvarjal v vseh slikarskih tehnikah. V njegovih delih se velikokrat zgodi, da je tehnike med seboj tudi kombiniral. Od olja na platnu in lesu, do svinčnika na papirju je upodobil minljive podobe iz realnosti in jih naredil neminljive. Značilna so njegova tonska polnila ali silhuetna risba. Gaspari je verjetno najboljši prav v risbi, kjer je v risarskih tehnikah gvaša, akvarela ali pastela, ki se približujejo slikarskim tehnikam, ustvaril svoja najboljša dela. Sprehod po njegovih delih je tudi sprehod po Sloveniji. Od slikovite upodobljene gorenjske, štajerske do primorske in belokranjske noše in šeg do tipiziranih krajin v ozadju bi lahko njegova dela brali tudi kot etnološko-etimološka.